Zakaj imate radi les in v čem kot oblikovalec vidite njegov pomen?

Odnos do preteklosti, kulturne dediščine, negovanje in razumevanje prvinskih znanj se zrcali v današnji družbi. Je del nas, naše identitete, kar smo nasledili in bomo tudi pokazali zanamcem. To so dela, ki govorijo o tem, kdo smo in kaj znamo. Skrivnost oblikovanja samega se razkriva v naši ustvarjalni naravi, povezanosti s svetom ter materijo, iz katere črpamo.

Oblikovanje danes pogosto stremi k naravnim principom, praoblikam in naravnim materialom. In prav dela iz lesa so v tem pogledu brezčasna. O materiji prima, iz katere črpamo še danes, bomo govorili tudi v prihodnosti.

Kakšne so prednosti lesa v primerjavi z drugimi materiali?

Les je dolga leta negovala narava, oblikovale, obdelale in oživile pa so ga roke mojstrov. V sebi skriva zapise. Les je kakor knjiga, ki čaka, da ga odpre mojstrova roka. V izdelkih iz lesa ni čutiti le moč oblike, temveč tudi moč ustvarjalca, njegovo naravo in čistost misli.

Ostrina noža, ki oblikuje dragoceno materijo, naj bo hkrati prispodoba ostrine razuma. V ustvarjanju je moč kreacije in duh sleherne civilizacije.

Katera vrsta lesa vam je še posebej pri srcu? In zakaj?

Ostružki in ostržki so najbolj živi iz domačih lesov. Gmajne so naša zakladnica. Najbolj zlat med lesovi je zlati dež (Goldregen), alpski nagnoj ali laburnum alpinum. Dile v delavnici kar oživijo.

Les je čaroben, strupen in dragocen. V roke ga vzamem, ko so misli že urejene, oblika jasna. Ne improviziram, v tem lesu iščem nianse, detajle, popolnost. Obrusim ga z najfinejšim papirjem, naoljim in odišavim z voskom. Končam. Z ostružki v laseh in urezninah v dlaneh.

S čim dajete lesenim izdelkom svoj pečat oz. s čim le-ti postanejo čisto vaši?

Oblikovanje je ustvarjalni proces. Ko enkrat steče, ga nič ne ustavi. Oblika se iz niča porodi, oživi, postane obličje. Najlepše stvari danes izginjajo pred našimi očmi. Iščem ostanke, dela mojstrov in pridnih rok. Zlagam ta mozaik v upanju, da se lepo še obudi.

Navdih sem našel tudi v kamniti Istri. Pravijo, da je Jistra ena dežela, kamor raste u murji mesu in na drevju obela. V morju so ribe, sol. Oljke obrodijo sadove in dajo zabelo. V Istri še živi umetnost zlaganja kamna na kamen. Tako postavljen suhozid teče, se vije in se nazadnje s pokrajino zlije. Kamen ljudi krepi in ogradi zemljo, da rodi.

Še čas se ustavi, ko ga trda roka postavi. Je kamnita črta, znamenje trpljenja in simbol življenja. Suhozid je dediščina, ki se prenaša iz roda v rod, od rok do rok. Zid loči svet na dva dela. Znotraj je objet, zunaj odprt in razpet.

Motiv oblikovanja je zid, ki ustvarja notranji prostor. Pohištvo Istra predstavlja ritem horizontalno zloženih elementov, ki tečejo ad infinitum. Zaporedje ni zapisano ali določeno in pušča ustvarjalcu proste roke. Je živi mozaik, neponovljiva kreacija. Trinajst posameznih kosov je skrbno izdelanih iz masivnega lesa. Veže in spaja jih le domišljija.

Menite, da ima les v Sloveniji prihodnost pri notranji opremi?

Sredi gozda smo, poglejte vsa ta drevesa. Dom brez lesa je kakor gozd brez ...

Oblikovanje preroško zre v prihodnost in ta je zapisana lesu. Bolj kot se bomo oddaljili od tradicije, težje bomo spet našli pravo pot.

Ste se nam že pridružili na naši Facebook strani? To lahko storite s klikom na