Velikokrat se človek pritožuje, ker nima toliko, kot ima nekdo drug. Svoj standard življenja in dobrine, ki so nam v lasti, primerjamo z drugimi. Lahko tudi rečemo, da sodobnemu človeku ni nikoli zares dovolj in tudi nič ni zares dobro. Običajno se jezimo, ker ne moremo takoj dobiti nove sedežne garniture ali pa novega telefona. Želimo si počitnic na Maldivih, zato smo sila nezadovoljni z izbiro, ki si jo lahko privoščimo.

Živeti v hudem pomanjkanju

Kaj pa bi rekli otroku, ki si bi zaželel nekaj malega, kot je na primer lizika, vendar vi ne bi imeli niti tistih nekaj deset centov, da mu to privoščite? Kaj, če vam nekdo reče, da je njegova želja zgolj to, da bi imel poln hladilnik? Hrano, s katero bi lahko nahranil svoja otroka. Oblačila, ki ne bi bila stara in že čisto zdelana. Medtem ko se veliko ljudi med nami pritožuje, ker si ne morejo takoj privoščiti novega najboljšega telefona, si nekateri želijo le to, da bi konec meseca pred novo plačo imeli v hladilniku še kaj drugega kot jajca in mleko. Navsezadnje tudi dovolj denarja, da pokrijejo vse mesečne stroške, ki ne čakajo na primernejši trenutek. Natančno s temi občutki se sooča in jih pozna tudi Simonka Karlovini iz Kanala ob Soči. Pridna, delavna, prijazna, skrbna in oseba lepega srca. Tako jo opisujejo sodelavci, šef in njena dva otroka. Prav šef in Simonkini sodelavci so poslali prijavo na Delovno akcijo, saj družina živi v hudem pomanjkanju. Ernej in Enja, Simonkina dvojčka, ki sta stara 9 let, sta se še prekmalu začela soočati s pomanjkanjem osnovnih življenjskih dobrin, čeprav bi njuna mama zanju naredila vse. Družina ima za seboj težko življenjsko zgodbo, za katero pa lahko rečemo, da je pogosta med slovensko populacijo.

Ko v očeh odseva bolečina

Kje je slovenska meja pri alkoholu? Kdaj lahko govorimo o odvisnosti? Verjetno pozna odgovor vsak zase, lahko pa trdimo, da težave nastopijo takrat, ko z alkoholom škodujemo ljudem, ki nas imajo radi. Simonka ni prva mama samohranilka, ki smo jo spoznali ob spremljanju oddaje Delovna akcija. Za seboj ima zakon, v katerem ni bilo ljubezni, topline, občutka varnosti ali osnovnega spoštovanja do človeka, kaj šele do ženske. V družini je bil prisoten alkoholizem, grožnje, nasilje nad njo in celo nad otrokoma. V Simonkinih očeh se še danes zrcalita trpljenje in čista žalost. Otroka pa si želita le, da bi se mama večkrat smejala, bila srečna in da bi nehala jokati. Stara okna, plesen, temni prostori, staro dotrajano pohištvo in prav celotna zgodba se je Ani zasidrala naravnost v srce.

Ni bilo dvomov, Delovna akcija je takoj začela prenovo

Tokrat ni bilo dvomov. Dela je bilo veliko, ampak za Ano in Bojana je vse izziv. Še preden je družina uspela dodobra zapakirati svoje stvari, so mojstri že čakali pred vrati. Družino, ki živi v hudem pomanjkanju, je Ana takoj poslala na počitnice, še preden bi mignil, pa so mojstri začeli obnavljati. Seveda ni šlo brez njihovega zvestega pomočnika in idealnega ''sodelavca''. Novi Volkswagen Crafter se v svojem razredu ponaša z najbolj praktičnim natovarjanjem in transportnimi enotami, kot so euro palete in zabojniki na kolescih. Prav vse to pa mojstri Delovne akcije krvavo potrebujejo – pomočnika, na katerega se lahko zanesejo.

Naloga ekipe Delovna akcija ni bila tako zelo nemogoča kot v prejšnji oddaji, vseeno pa je bila zahtevna. Družini so obnovili fasado, zamenjali ogrevalni sistem, namestili izolacijo in vnesli dodatno pohištvo. Za kar bi marsikdo med nami porabil približno pol leta, so mojstri uspeli prenoviti v pičlih petih dneh. Delovna akcija preprosto ne odneha. Tudi ko je že vse pri koncu, zberejo še zadnje atome moči in dokončajo tisto, česar so se lotili. Voditeljica Ana je za družino priskrbela še dodatne zaloge hrane: ''Vem, da ne bo za vedno, vendar boste imeli vsaj za nekaj časa.'' In najboljše? Ernej in Enja bosta po zaslugi Delovne akcije po dolgem času odšla na morje!

Družina se je v nov dom pripeljala s Caddyjem, lastne hiše pa niso prepoznali. Tokrat smo bolj kot zaradi same obnove jokali zaradi zgodbe in bolečine, ki se nas je dotaknila. Družina, ki prej zaradi prostorske stiske in pohištva ni mogla niti obedovati v istem prostoru, bo lahko končno sedla skupaj za mizo. ''Komaj čakam, da mami naredi kosilo,'' reče Ernej z nasmeškom, saj je končno dobil svojo sobo. Da, to je bila zgodba o prijateljstvu in požrtvovalnosti. Naslednjič, ko si bomo zaželeli, da rešimo cel svet, se ozrimo okoli sebe. Med nami so zgodbe, ki so vredne tega, da so slišane. Zgodbe, ki morda potrebujejo človeško roko, da jih usmeri. Zgodbe in ljudje, ki potrebujejo le malo naše pomoči, da bi bilo njihovo življenje lepše. Ozrimo se okoli sebe. Bodimo človek človeku. Premalokrat se zavedamo, da lahko že malenkosti nekomu spremenijo življenje in vsak med nami jih je sposoben narediti.

Sponzorirana objava