V galeriji si lahko ogledate nekaj jesenskih ikeban!

V starem Egiptu kult mrtvih

Pri starih Egipčanih je bil znan kult mrtvih, je za STA dejal etnolog Boris Kuhar. Kot pravi, so verjeli v posmrtno življenje.
Filozof Marko Uršič v svojih predavanjih o sencah navaja, da so v egipčanskih verovanjih "sence večnosti" ali simbolne oblike živega bitja, ki preživijo telesno smrt, zelo diferencirane. Tako je denimo khat fizično telo oz. mumija, ka je človekov dvojnik oz. duhovno-telesno bitje, ki ima obliko in lastnosti človeka, kateremu je pripadal, in prebiva z umrlim v grobu, ba pa je človekova srčna duša, upodobljena v ptici, ki rada poleti iz groba, a se venomer vrača h khatu.

V skladu z verovanjem starih Egipčanov je bilo treba po smrti truplo ustrezno pripraviti z balzamiranjem oz. mumificiranjem. V platnene povoje, v katere so v postopku mumificiranja zavili truplo, pa so polagali amulete. Truplo so nato položili v več lesenih krst in nato v kamnit sarkofag.
Edino človeško egipčansko mumijo v Sloveniji hrani Narodni muzej Slovenije, tedanjemu Deželnemu muzeju pa jo je leta 1846 podaril zbiralec in ljubitelj starin, avstrijski generalni konzul v Egiptu Anton pl. Lavrin.

Stari Grki za duše prednikov pripravili hrano in pijačo

Stari Grki so imeli po besedah etnologa Kuharja svoj praznik mrtvih, imenovan anthesteria. Kot so verjeli, mrtvi ob tem času pridejo na svoj nekdanji dom. Kot dodaja, jim je družina doma na mizi pripravila hrano in pijačo. "Gostili so jih tri dni," je dejal.
Anthesteria, ki jo omenja Kuhar, je bila eden od štirih atenskih praznikov v čast bogu vina, veselja in plodnosti Dionizu, ki so ga praznovali tri dni. Prvi dan so Dionizu darovali vino iz na novo odprtih sodov. Drugi dan je bil namenjen zabavi, zatem pa naj bi prišle na plano iz podzemlja duše umrlih in blodile naokoli. Ljudje so tesno zaprli vrata svojih domov in jih premazali s smolo, da bi se zaščitili pred zlom. Tretji dan pa je bil praznik mrtvih. Dušam umrlih in bogu Hermesu, ki je po tedanjem verovanju vodil duše umrlih v podzemlje, so darovali kuhane stročnice. V gledališčih ni bilo predstav.
Praznik anthesteria je bil glede na nekatere avtorje čas, ko so se na zemljo med žive vrnile duše umrlih. Tako naj bi bil predvsem praznik vseh duš, ko naj bi živi dosegli pomiritev z dušami prednikov in s tem vrnitev teh duš v podzemlje.

Stari Rimljani častili umrle z devetdnevnim praznikom

Rimljani so umrle pokopavali zunaj naselij. Pokopališča so bila urejena v razmeroma ozkih pasovih ob cestah pred naselji in so bila običajno razdeljena na grobne parcele, je za STA poudarila vodja arheološkega oddelka v Narodnem muzeju Slovenije Janka Istenič.

V krajih na območju današnje Slovenije so v 1. in 2. stoletju mrtve po njenih besedah večinoma sežigali, pozneje pa se je vse bolj uveljavljalo pokopavanje trupel, ki je proti koncu 3. stoletja prevladalo. Majhne otroke so običajno pokopali nesežgane.

O posmrtnem življenju so imeli raznolike predstave. Na nagrobnih napisih je po navajanju Isteničeve pogosto posvetilo božanskim Manom, duhovom umrlega, ki so jim žrtvovali darove v obedu ob pogrebu in ob praznikih, kot so praznik mrtvih in praznik vrtnic, ko so se svojci umrlega zbrali ob grobu.

Deveti dan po smrti pokojnika so slavili pogrebne slovesnosti, ki so jih imenovali novendialis ali novemdialis. V grob so zlili pitno daritev Manom, tj. duhovom umrlih. Tako so sklenili obdobje globokega žalovanja.

Februarja, ki je bil zadnji mesec rimskega koledarja, so umrle častili z devetdnevnim praznikom, ki so ga imenovali parentalia. Družine so se zbrale na pokopališčih in hrano ter pijačo darovale prednikom in použile tudi same. Verjeli so, da so tako 21. februarja, na praznik feralia, pomirili duhove umrlih, ki so bili pred tem morda zlonamerni.
Uveljavljen je bil tudi običaj krašenja grobov z rožami, iz česar se je razvilo spominjanje na umrle s cvetjem, še zlasti z vrtnicami. Praznik vrtnic, imenovan rosaria, so praznovali predvsem maja, še navaja Isteničeva.

V hebrejskem Svetem pismu se vera v posmrtno življenje pojavi v zadnjih stoletjih pred Kristusom

Zanimiv odnos do mrtvih in posmrtnega življenja opažamo pri Judih, ki so vplivali na poznejšo krščansko prakso, je za STA spomnil Aleš Maver z oddelka za zgodovino filozofske fakultete v Mariboru. "V hebrejskem Svetem pismu se vera v posmrtno življenje pojavi precej pozno, v zadnjih stoletjih pred Kristusom. Tako izvemo, da je sredi 2. stoletja pr. Kr. vodja judovskega upora proti helenističnemu kralju Antiohu IV. Juda Makabejec naročil molitve za umrle," pravi.

Še v Kristusovem času so se pripadniki različnih judovskih verskih prepričanj po Mavrovih besedah prerekali o tem, ali mrtvi vstajajo. Najglasnejši zagovorniki vere v vstajenje pa so bili farizeji, je poudaril.