Gora umazane posode

Posodo, uporabljena živila, način mazanja in staranje umazanije na posodi so pripravili v laboratoriju po enakem postopku, kot ga uporabljajo pri testiranju pomivalnih strojev. Med umazanijo je bila tudi takšna bolj zoprna za pomivanje, na primer od prismojene vroče čokolade, v pečici zapečenega mesa, ostanki kave v skodelicah, ostanki vročega mleka v kozarcih, ostanki kosmičev, špinače, jajca na krožnikih.

Skupaj so pripravili 12 pogrinjkov vnaprej umazane in nekoliko prisušene posode, toliko kot jo zmore pomiti stroj, če ga povsem napolnimo. Seveda je enako število na enak način umazanih pogrinjkov čakalo tudi tri običajne potrošnike, ki so jih povabili v laboratorij, jih opremili s predpasniki in postavili pred pomivalno korito z goro umazane posode.

In ob prvem pogledu na to goro je preizkuševalcem kar malo upadla energija. "Kot po velikem slavju", je komentiral eden od njih. A število je število in če bi vsak dan vsi člani družine zaužili po pet obrokov, torej toliko, kot priporočajo smernice zdravega prehranjevanja, se količina posode ne zdi nič več pretirana. Pripombe so imeli tudi na starano in prisušeno umazanijo, saj naj bi tako umazano posodo doma takoj namočili in drgnjenja bi bilo precej manj. Težave so imeli še z ostanki špinače, ki se med pomivanjem (pre)selijo na drugo posodo. Eden od preizkuševalcev jih je spiral kar pod tekočo vodo, kar se je pokazalo na koncu kot prednost, saj je skupaj porabil celo nekoliko manj vode kot drugi. Sicer so se preizkuševalci pomivanja lahko lotili tako, kot so navajeni in po lastni presoji menjavali vodo za pomivanje in izpiranje.

Človek je hitrejši, a v skupnem je boljši stroj

Ob pomoči štoparice in števcev so merili, koliko časa so potrebovali za pomivanje, koliko vode in energije so porabili ljudje in koliko stroj. Na koncu so pod posebno lučjo ocenjevali, kako čista je posoda in koliko kapljic oziroma njihovih ostankov je še vidnih po končanem sušenju in brisanju.

Rezultati testa so pokazali, da potrebuje človek za enako količino posode štirikrat več vode kot stroj in porabi skoraj 30 odstotkov več energije. Je pa pri delu hitrejši od stroja, saj so vsi preizkuševalci kljub zamudnemu drgnjenju končali delo v manj kot eni uri, stroj pa je potreboval petnajst minut več kot dve uri. Programi sodobnih strojev prav zaradi majhne porabe energije in vode trajajo dalj časa, a naj nas to ne moti, saj lahko med tem počnemo kaj drugega.

Kako pa je bila posoda pomita? Izkazalo se je, da stroj posodo zelo dobro pomije. Je čista, sijoča in brez kapljic, le s kosi posode, kjer je bilo potrebno drgnjenje, je bilo nekaj težav. Še največ težav je imel stroj z ostanki mleka in prisušene smetane na kozarcih. Kot ugotavljajo, je ročno pomivanje pri odstranjevanju dobro vidnih trdovratnih ostankov uspešnejše, sicer pa rezultati zaostajajo za učinkovitostjo stroja.

Preizkuševalci so bili na koncu testa presenečeni nad ostrimi zahtevami pri ocenjevanju čistoče in razlikami v rezultatih. Ročno pomita posoda se pač težko kosa s posodo, pomito v stroju. Ročno pomivanje ima več faz: namakanje prisušenih in zažganih kosov, pomivanje v raztopini pomivalnega sredstva, drgnjenje z gobico, krtačo in/ali krpo, izplakovanje s čisto vodo in na koncu sušenje in brisanje ostankov vodnih kapljic s suho krpo s kozarcev, krožnikov, pribora. Kljub pridnim rokam je težko doseči, da je ročno pomita posoda brezhibno čista. Zmagal je torej stroj.

V zadnjih dvajsetih letih se je poraba energije pri pomivalnih strojih močno zmanjšala (za okoli 30 %), poraba vode pa se je celo razpolovila: povprečen stroj porabi okoli 10 litrov vode, za ročno pomivanje enake količine posode bi potrebovali od 40 do 60 litrov vode. Razlika je velikanska.