Biofilija – potreba po stiku z naravo

Potrebo človeka po povezanosti z naravo strokovno imenujemo „biofilija“. Izraz je prvi uporabil Erich Fromm v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, pomeni pa našo biološko podedovano potrebo po povezanosti z naravo.
Biolog s Harvarda E.O. Wilson v svoji knjigi "Biofilija" pojav opisuje kot „povezave, ki jih ljudje podzavestno iščemo z ostalimi živimi bitji“. Po Wilsonu naj bi bila ta povezanost nujna za zdrav emocionalni razvoj in dobrobit posameznikov.

Maureen K. Calamia, specialistka za feng shui iz New Yorka, ugotavlja, da je teorija o biofiliji povezana s še eno pred kratkim odkrito in zato še neuradno motnjo, imenovano „motnja pomanjkanja narave“ (nature deficit disorder) – gre za motnjo, ki izvira iz popolne odrezanosti ljudi, predvsem otrok, od naravnega sveta.

Delitev človek – narava

Stoletja je namreč človek živel in se razvijal kot del narave in se v svojem razvoju, vedenju ter zavednem in nezavednem ravnanju prilagajal zakonom narave. V zadnjih sto letih pa je med človeško vrsto in preostankom narave nastala globoka vrzel – namesto kot del narave smo ljudje sami sebe začeli dojemati kot vzvišeno, superiorno vrsto, ki stoji nad naravnimi zakoni.

Ta ločitev, skupaj z dejstvom, da moderni človek kar 90 odstotkov svojega časa preživi povsem ločen od narave v umetno ogrevanih, osvetljenih in klimatiziranih prostorih, je povzročila, da se dandanes večina ljudi ne počuti več povezanih z naravo.

Postali smo brezbrižni do njenih ciklov in dogajanj, posledično pa tudi vedno bolj apatični do izkoriščanja in uničevanja narave, za katerega menimo, da se nas preprosto „ne tiče“.

Več časa v naravi!

Strokovnjaki kot rešitev za to predlagajo izjemno preprost recept: preživite več časa v naravi. Sliši se kar preveč enostavno, da bi bilo res, a raziskave so pokazale, da reden stik z naravo pospešuje procese zdravljenja, izboljšuje zdravo dozorevanje otrok, razvoj in kognitivne funkcije.

Skupnosti z dostopom do narave kažejo manj zdravstvenih in socialnih težav in večji občutek za skupnost ne glede na izobrazbo, dohodek in okolje (ruralno ali urbano).

Biofilično oblikovanje - narava v arhitekturi

Skupina ekologov, arhitektov, psihologov, znanstvenikov, raziskovalcev in urbanistov se tako že od leta 2006 ukvarja z vprašanjem, kako bi bilo mogoče sodobno družbo in življenje v njej ponovno približati naravi.

Odgovor so našli v tako imenovanem „biofiličnem oblikovanju“ (biophilic design)- arhitekturnem, urbanističnem in oblikovalskem principu, ki si prizadeva za vključevanje narave v stavbe, naselja in druga „umetna“ okolja.

Biofilično oblikovanje spodbuja uporabo naravnih materialov, kot so les, kamen, voda in rastline, poleg tega pa poudarja pomen uporabe različnih tekstur in vzorcev, ki prostorom in povržinam vdahnejo občutek globine in večplastnosti, ki ju poznamo iz narave.

Biofilično oblikovanje je tako v marsičem podobno tisočletja starim praksam iz Indije in Kitajske, ki z uravnotežanje naravnih elementov in upoštevanjem naravnih ciklov in pojavov spodbujajo harmonično, človeku in naravi prijazno gradnjo in oblikovanje.

Pomagajmo si sami

Dejstvo seveda ostaja, da številne stavbe in okolja, v katerih vsakodnevno bivamo, delamo in se gibljemo, še zdaleč ne ustrezajo načelom biofiločnega oblikovanja. Pri uravnotežanju negativnih vplivov takšnih prostorov si lahko do neke mere pomagamo sami.

Za začetek bo dovolj že lončnica na mizi, korito z začimbami na okenski polici ali šopek rezanega cvetja, ki nas bo ob vsakem pogledu ponovno spomnil na lepote narave. Če imamo vrt, ne bežimo od opravil na njem, ampak jih poskušajmo združiti s prostim časom in rekreacijo.

Tudi izkušnjo bivanja v svojem dom lahko ponovno povežemo z naravo. Uporaba naravnih tkanin (bombaž, lan, volna, svila), grobih tekstur (na primer žaklovina, nezbrušen les ali surov kamen), pohištva iz masivnega lesa …

Pa seveda sobne in okenske rastline ter „okraski iz narave“, ki jih prinesemo z nedeljskega izleta, vse to nas bo ponovno spomnilo, da narava ni le gozd tam daleč na obzorju, ampak tudi življenje okoli nas in v nas samih.

Kajti - z njo smo bili in bomo vedno tesno povezani.