Včasih so bile namreč še bolj kot zdaj priljubljene knjižne zbirke, ki so na žalost mnogokrat le polnile police in dajale vtis kultiviranosti. Knjige so bile pogosto le na ogled, mnogi so jih redko ali nikoli vzeli v roke. Knjigam je bilo dejansko prilagojeno tudi pohištvo za dnevno sobo. Delno odprte omare čez vso steno do stropa so bile nekaj običajnega, knjige so bile na vidnem mestu.

Z leti se naše navade in življenje spremenijo in ko nam ostane prazna soba, ko so se odselili otroci, je čas, da domačo knjižnico preselimo v kabinet ali prazno sobo. V dnevni sobi tako pridobimo nekaj dragocenega prostora. Namesto visokih omar postavimo nizke omarice in nekaj knjig morda pospravimo v zaprte dele omare. Prostor bo zadihal in videti bo večji.

Verjetno je po več letih nabiranja knjig na domačih policah čas, da pregledamo domačo knjižnico in se odločimo, katere knjige so še zanimive in aktualne. Vsebinsko določene knjige s časom namreč izgubijo aktualnost. Bodisi jih ne potrebujemo več, vsebina postane zastarela ali jih je povozil čas in napredek. To so lahko priročniki o vzgoji otroka, pa so naši otroci odrasli, stari zakoni in predpisi, tehnične, strokovne knjige, stari učbeniki, priročniki, ki niso več pravilni, in v zadnjih desetletjih tudi priročniki za računalniške programe in podobno. Kaj storiti s takimi knjigami?

Če imamo v sobi, ki je namenjena knjižnici, dovolj prostora, nekaj teh knjig ohranimo kot zanimivost, sicer pa se lahko odločimo za oddajo knjig, ki jih ne želimo več. Izkušnje sicer govorijo, da je najtežje oddati knjige, še posebej tiste, ki so na tak ali drugačen način zastarele. Lahko jih sicer poskusimo prodati na sejmu rabljenih knjig, ponudimo in podarimo knjižnici, poskusimo jih zamenjati za druge v antikvariatu ali jih tam preprosto podarimo. Nazadnje jih lahko oddamo tudi v centre ponovne uporabe. Naj bo zabojnik za papir res skrajna možnost, saj je knjiga, taka ali drugačna, naša zapuščina, ki ne sodi v smeti.

Čas, ko se odločimo, da bomo knjižnico preselili iz dnevne sobe ali jo ustvarili v drugem prostoru, je tudi priložnost, da s pomočjo bližnjih vse naslove pregledamo, jih sortiramo in se odločamo, kaj bomo storili z njimi. Morda lahko knjige damo svojim otrokom. Časopise in revije morda pospravimo v škatle, ki jih opremimo z napisom, kadar hranimo periodiko kot nek domač arhiv ali ker menimo, da bomo to nekoč potrebovali. Otroške knjige razdelimo med vnuke ali jih imamo blizu, v priročni škatli pri tleh, kjer sami poiščejo, kar želijo, ali prosijo babico ali dedka, da kaj prebereta.

Naj bodo knjige zaprte, za steklom ali na odprti polici, so pogosta vprašanja. Če so knjige zaprte za vrati, je tako najbolje, ker se ne nabira prah in za vrati skrijemo tudi kakšne bolj uničene ovitke ali morda revije in časopise, video ali audio kasete, morda gramofonske plošče, ki jih hranimo. Za steklom shranjene knjige so obenem tudi dekorativnega videza in skupaj s kakšnimi manjšimi predmeti na policah dajejo lep videz. Poskrbimo, da bodo knjige, ki jih pogosto vzamemo v roke, na dostopnih policah in blizu, da plezanje na stol ali lestev ni potrebno. Nevarno in neprijetno je, ko iščemo določeno knjigo, jemljemo druge s polic, a jih nimamo kam odložiti. Ko z eno roko, polno knjig, z drugo iščemo po polici, takrat res nimamo nobene opore in lahko pademo.

V branje priporočamo še: