Kaj vama pravzaprav pomeni dom? 

Mogoče gre za 'zlajnano' misel, ampak ob vseh selitvah skozi leta, še posebej pa po letošnji izkušnji z življenjem v kombiju, sva ugotovila, da je dom tam, kjer imava en drugega ter ljudi, ki nama največ pomenijo. Kakšne oblike je tvoje bivališče in kje točno na svetu se nahaja sploh ni pomembno.

Kako sta uredila zadeve z vajino 'pravo nepremičnino' s finančnega vidika?

Pred odhodom na pot sva živela v najemu v Ljubljani, tako da sva se preprosto izselila. Ko sva se pripravljala na odhod, pa sva prebivala pri starših v Novem mestu, kjer imava tudi urejeno mansardno stanovanje in sem sva se po zaključku potovanja tudi vrnila.

Elektrika, voda in wi-fi sta nam danes že kar samoumevna. Kako sta si uredila dostop do teh dobrin?  

Eden največjih faktorjev je samooskrbnost z energijo in vodo. Če imaš dovolj sončnih celic in akumulatorjev, ki pridobljeno energijo shranijo, lahko poganjaš večino naprav, ki jih potrebuješ vsakodnevno. Od laptopa in fotoaparata, do črpalke za vodo, električnega mešalnika, fena in brivnika do notranje razsvetljave. Vodo za kuhanje in umivanje lahko skoraj vedno kje dobiš brezplačno. 10-kilogramska jeklenka plina nama je ob izdatnem vsakodnevnem kuhanju zdržala vsaj tri mesece, ena polnitev pa stane v povprečju 30 evrov. 

Kako bi ocenila strošek domovanja na kolesih v primerjavi z recimo povprečno najemnino 1-sobnega stanovanja?

Strošek domovanja na kolesih je lahko zelo različen in odvisen od cele vrste dejavnikov. Midva recimo za spanje, elektriko in vodo v sedmih mesecih nisva porabila niti centa, večji del stroškov pa je predstavljalo gorivo, ker sva res ogromno prevozila.

Če nisi samooskrben z elektriko, nimaš dostopa do brezplačne ali vsaj zelo ugodne vode in potrebuješ wi-fi, si pogosto prisiljen prebivati v avtokampu, kar pa lahko stane od 20 do 50 evrov na dan ali vsaj na postajališču za avtodome (PZA), ki je lahko brezplačno ali stane nekje do 20 evrov. Če si dolgo na poti, je reden strošek tudi pranje in sušenje oblačil. Midva sva se tega posluževala do dvakrat mesečno, odvisno od države pa naju je pranje stalo od 10 do 25 evrov. Ne smemo pa pozabiti še na strošek goriva. Če se premikaš tako pogosto in daleč, kot sva se midva, bo ta strošek zelo visok. Če pa se zapelješ v en konec, ki ga raziskuješ več tednov in se premikaš bolj poredko, bo ta strošek toliko nižji. A strošek goriva je pri večini prisoten tudi, če živiš v stanovanju ali hiši in seveda odvisen od tvojih dnevnih migracij in opravkov.

Predelave kombija se nista lotila sama, ampak sta kupila že opremljenega, kajne? 

Tako je, kombi sva kupila že predelan, a vsak si predela kombi za svoje potrebe in zelo redko se zgodi, da ti predelava popolnoma ustreza.

Za katere prilagoditve pa sta poskrbela sama?

Midva sva malo znižala višino postelje, a jo vseeno pustila precej visoko, da sva še vedno lahko pod njo spravila tudi svoji kolesi. Skrajšala sva kavč, ker nisva potrebovala tako dolgega in v pridobljeni prostor namestila dodatno omarico, da sva imela večjo shrambo. Prav tako sva dokupila sončne celice in tretji akumulator, da sva zadostila vsem svojim potrebam po električni energiji. Sčasoma sva tudi zamenjala umivalnik, ker nama je bil prvotni premajhen, pa tudi štedilnik sva namestila vgradni namesto prenosnega, kot je bil v kombiju prej. Vse sva tudi rahlo očedila, prebelila in dodala kup obešalnikov in manjših poličk, da je prostor še toliko bolj funkcionalen.

Kako je videti bivanje v tako majhnem prostoru? 

Bivanje na majhnem prostoru nama ne predstavlja prevelikih izzivov, saj na najin dom na 4 kolesih gledava predvsem kot na sredstvo za odkrivanje novih krajev in večino časa tako in tako preživiva zunaj. Ko pa sva 'doma', ima prav vse, kar potrebuješ in kmalu ugotoviš, da za življenje res ne rabiš veliko. Res je, da morda ni istega udobja kot pri bivanju v hiši, so pa številne druge prednosti, kot npr. vsak dan nov razgled, plaža na 'dvorišču' in podobno. V kombiju, ki je precej majhen (v dolžino meri le 5,5 metrov), imava malo kuhinjo, sedežno, posteljo, kasetno stranišče, zunanji tuš, in ogromno prostora za shranjevanje. 

Verjetno moraš biti dosti bolj organiziran, sicer kaj hitro nastane kaos?

Za vzdrževanje reda je nujno, da stvari sproti pospravljaš, še pred odhodom na pot pa res dobro načrtuješ in spakiraš le najnujnejše. Po sedmih mesecih življenja na parih kvadratnih metrih, sem postala prava mojstrica pakiranja in izkoriščanja prostora. 

Lahko zaupaš kakšen trik, ki bi imajo v svojem domu stisko s prostorom?

Blazine namesto s polnilom napolniš s sezonskimi oblekami, ki jih trenutno ne nosiš, npr. puhovka ipd. Ker v kombiju nimaš likalnika, obleke 'zrolaj v rolice', da bodo manj zmečkane. Pri roki imej vedno le stvari, ki jih potrebuješ v tistem tednu oz. obdobju, ostalo pa pospravi v manj dostopne kotičke. Zlato pravilo pa je seveda to, da stvari, ki jih ne uporabljaš že dlje časa, enostavno podari naprej v druge roke.

Kako se organizirata takrat, ko je čas za pospravljanje in čiščenje? Je to predvsem sprotno opravilo ali do kakšni dnevi namenjeni 'čistilni akciji'? 

Kakšen dan, ko imava nekaj več časa in predvsem prostora okrog kombija, si res vzameva kakšni dve uri in zloživa skoraj vse stvari ven in pomijeva, pobriševa in pometeva vse, kakšno stvar prepakirava in lepo zloživa nazaj. Je čisto drug občutek, kot da imaš čisto novo stanovanje, pa res ne vzame veliko časa. Ampak to se zgodi sem in tja, na vsakih nekaj tednov. Na dnevni ravni pa je to predvsem sprotno opravilo, ker se sicer smeti, nepomite posode ali preprosto razmetanih stvari nabere veliko hitreje, kot v običajnem stanovanju in se po kombiju ne bi mogla niti premikati, če dva dni ne bi vsega pospravila za sabo.

Na kakšen način imata urejeno ogrevanje in hlajenje? 

Za nujne primere imava s seboj tudi mali kaloriferček, ki ga lahko priklopiva v elektriko in si ga namestiva tja, kjer ga najbolj potrebujeva. A v resnici je bilo večino leta, tudi ko je bilo zunaj le nekaj stopinj nad ničlo, v kombiju dovolj toplo, da nisva uporabljala nobenega dodatnega načina ogrevanja. Še manj, kot da bi naju zeblo, sva imela s težavo, da bi nama bilo prevroče. Večino časa sva imela temperature med 10 in 25 stopinj, tako da se tudi hladiti ni bilo treba nikoli. Kombi ima sicer klimo, na poti pa sva si kupila tudi en mali ventilatorček, ki porabi zelo malo energije, a nič od tega nisva potrebovala.

Kako izgleda vajina kuhinja? Glede na to, da sta samo dva, verjetno ne potrebujeta dosti, pa vseeno, kaj je tisto, čemur se ne bi želela odpovedati? 

V kuhinji sva imela verjetno na voljo več opreme in pripomočkov, kot si marsikdo predstavlja. Večino časa sva si lahko skuhala in spekla praktično vse, kar bi si lahko tudi v veliko večji kuhinji doma. Poleg umivalnega korita imava še pult in štedilnik z dvema kuhališčema na plin. Še najbolj sva občutila pomanjkanje prostora, zaradi katerega nisva mogla kuhati skupaj in početi več stvari hkrati. Sva pa poleg klasičnih loncev, ponev in vse ostale posode ter pribora, vzela s seboj tudi električni palični mešalnik s številnimi nastavki, s katerim sva si zmiksala kakšno juhico, omakice, falafle, smoothije, maso za palačinke in še in še. Najin najljubši dodatek, ki sva ga kupila na Danskem, pa je posoda, ki ima v sredini luknjo, skozi katero v njej zaokroži toplota z vseh strani, tako da deluje kot mini pečica na plinskem štedilniku. Ta posoda nama je odprla cel svet pekovskih dobrot, ki sva jih do Skandinavije pogrešala, ker sva bila brez pečice. Naenkrat sva lahko sama spekla kruh, focaccio, cimetove rolice in rogljičke. Miha je postal tako navdušen pek, da bi lahko odprla kar pekarno na poti, a sva raje vse sama pojedla! 

Se vama je v zadnje pol leta odkar sta na poti, zgodila kakšna anekdota, vezana na življenje v 'kombiju' in bi jo želela deliti? 

Dogodivščin se je nabralo za eno knjigo! Ampak mogoče je bila ena prvih ta, da sva skoraj vsakič, ko sva se kam odpeljala, prej pozabila zapreti vse omare in predale ali pospraviti kakšno stvar, da se je ta med vožnjo takoj prevrnila. Najprej sva zavijala z očmi, obupovala, jaz sem večkrat kar med vožnjo splezala v zadnji prostor in reševala, kar se je rešiti dalo, da se ni bilo treba vsakič ustaviti. Kmalu pa sva to sprejela kot pojav, ki se nama bo očitno vedno dogajal, in sva iz njega naredila igrico: ob zagrnjeni zavesi, da nisva nič Videla nazaj, sva po zvoku in načinu ropota ugotavljala, kaj je tokrat ostalo odprto in kaj je spet padlo ali se, bognedaj, celo razbilo.