Ko smo se pred nekaj leti preselili v hišo, smo se lotili prenove, a je ta kotiček preprosto ostal tak, kot je bil. "Kdo pa ga bo sploh uporabljal," sem si mislila. Priznam, skrivni koti mi niso bili nikoli pri srcu. Tema in malce strahu pred pajkci naredita skrivne prostore še bolj neprivlačne, a po drugi strani se včasih sploh ne zavedamo, da imajo tudi taki, sicer skriti prostori, lahko uporabno vrednost. Kakšno?

Ko sta imela otroka nazadnje na obisku prijatelje, so se igrali skrivalnice. Dva otroka smo iskali - in na kraj pameti mi ni prišlo, kje bi lahko bila. Pa smo ju poklicali, naj se že prikažeta in stopila sta iz garderobne omare, ki pri nas stoji ob vhodu v hišo. Kako, hudiča? Pa saj smo pogledali tudi tja! Ja, seveda! Skrivala sta se pod stopniščem, na približno 2 kvadratna metra velikem prostorčku, ki ga razen za shranjevanje določenih stvari, nismo uporabljali. In tako sem dobila zamisel - zakaj ne bi tega temačnega kotička spremenila v otroško igrivega, zabavnega?

Pa sem se lotila. 

1. Izpraznila sem celoten prostor pod stopniščem, izkoristila, da sem napravila selekcijo, odnesla v smetnjak vse, česar že dalj časa nismo uporabljali in preostale stvari prerazporedila v preostale omare.

2. Kupila sem belo barvo za les, emulzijo za enakomernejšo vpojnost barve, belo stensko barvo na osnovi akrila in rumeno barvo. 

3. Odločila sem se, da bom tla prekrila s preprogo, da bodo topla.

4. Kupila sem stenske nalepke za dekoracijo prostora in plastične škatle za shranjevanje igrač.

Stopnice in stene sem premazala z emulzijo. Najprej sem nato prebarvala lesene stopnice. Prej so bile sicer v barvi natur lesa, a sem se odločila za belo barvo, da bo prostor deloval še bolj svetel. 

Nato sem prebarvala dve steni z belo barvo, eno pa rumeno. 

Ko se je vse skupaj posušilo, sem tla prekrila z debelo preprogo, na stene nalepila nalepke, v prostor postavila škatle (vsebino bosta otroka sama določila in vanje pospravila, kar bosta želela), mehki stol in 3 lučke za kampiranje, da bo prostor primerno osvetljen. Na fotografiji je viden sicer še en kabel, a sem ga naknadno, po fotografiranju, prekrila še s primernim plastičnim pokrovčkom.

Tako, delo zaključeno! Strošek je bil nekaj manj kot 100 evrov, za vse skupaj sem porabila 1 dan časa, otroka pa sta več kot navdušena! Skozi omaro vstopata v njun po novem 'najbolj kulski kotiček v hiši', čeprav imata na voljo precej veliko sobo. Se je izplačalo? Absolutno!