Piškotki

To spletno mesto uporablja piškotke. S piškotki zagotavljamo boljšo uporabniško izkušnjo, enostavnejši pregled vsebin, analizo uporabe, oglasne sisteme in funkcionalnosti. S klikom na »Strinjam se« dovoljuješ vse namene obdelave. Posamezne namene pa lahko izbiraš in urejaš s klikom na »Nastavitve piškotkov«. Več o piškotkih lahko prebereš tukaj.

Nina Savič: 'Ob zbiranju kosov pohištva in luči me vedno zanimajo tudi zgodbe, ...

INTERIER

Nina Savič: 'Ob zbiranju kosov pohištva in luči me vedno zanimajo tudi zgodbe, povezane z njimi'

L.M.
25.10.2022, 3:00
0

Mlada umetnica Nina Savič je po izobrazbi arhitektka, ki jo je pot zanesla v oblikovalske vode. Kot pravi sama, jo je k temu med drugim navdahnilo življenje v Istanbulu, ki ga je vzljubila predvsem zaradi kreativnih možnosti, ki jih ta ponuja. Med študijsko izmenjavo je tako prišla v stik z najrazličnejšimi obrtniki ter se nasploh spoznala z oblikovanjem materiala, od tu naprej pa se je 'začelo dogajati samo od sebe'. Nekaj časa je delovala tudi v kolektivu Prostorož, ki snuje nove ideje in išče priložnosti za boljšo in prijaznejšo rabo javnih površin, in tudi to delo je med drugim od nje zahtevalo precejšnjo mero iznajdljivosti na področju uporabe 'odsluženih materialov'. Zdi se, da so jo vse poti vodile do sem, kjer je zdaj in kjer se odlično znajde – v svoj atelje, kjer starim predmetom daje novo priložnost.

V svojem ateljeju starim predmetom daje novo priložnost.
V svojem ateljeju starim predmetom daje novo priložnost. / FOTO: Neja Ferenc

Kako je potekala vaša pot – od arhitektke do oblikovalke oz. restavratorke pohištva? 

Že v času študija so me poleg projektiranja zanimale tudi druge prostorske in oblikovalske prakse, npr. skupnostne prakse in začasna raba prostorov v mestu, tradicionalna obrtniška znanja in njihova aplikacija na sodobne produkte, povezava med obrtniki in oblikovalci, ponovna uporaba gradbenih materialov in zavrženih predmetov ... Če sem naletela na kakšen lep kos, sem ga iz svojega zanimanja in brez posebnega namena včasih shranila. Rekla sem si, da bom mogoče vse to lahko enkrat uporabila. Čez čas se mi je tega nabralo toliko, da sem lahko zase ali pa za prijatelje sestavila kakšen kos. Tako se je v resnici moja zgodba tudi začela. Hitro je postalo očitno, da me tovrstno oblikovanje zelo zanima in da lahko to delo povežem z vsem, kar me je navdihovalo že prej. Tako sem začela stare kose pohištva in luči bolj usmerjeno iskati. Približno leto nazaj sem odkupila celo podstrešje luči in od takrat se sicer več ukvarjam z lučmi, čeprav bi tudi pohištvu rada spet posvetila več pozornosti.

Zakaj ravno luči, kaj vas navdušuje pri svetilih? So torej luči vaš najljubši element? 

Rada imam svetlobo. Tudi svetloba je neke vrste material, s katerim oblikujemo prostor. Luči, ki jih izdelujem, ustvarijo prijeten ambient in vzdušje in v prostor vnesejo poseben občutek topline, deloma zaradi tople svetlobe, ki jo oddajajo, deloma pa zaradi spominov, ki jih nekatere zbudijo v nas. Meni poseben občutek je tudi takrat, ko luč, ki je skoraj pristala na odpadu, spet zasveti. Luči, še posebej lestenci, pa imajo poleg ponavadi steklenega senčila tudi veliko kovinskih delov, različnih oblik, pa kakšnih steklenih okraskov, lesenih, na stružnico oblikovanih dodatkov ... Iskanja kombinacij za nove luči, ki jih nato sestavljam iz teh delov, mi je vedno znova zanimivo, kot igra, ki se je ne naveličam. 

'Spominjam se predvsem interierjev, ki so še vedno marsikje enaki, dnevnih sob, kuhinj, pohištva.'
'Spominjam se predvsem interierjev, ki so še vedno marsikje enaki, dnevnih sob, kuhinj, pohištva.' / FOTO: Urška Savič

Kje dejansko pridobite kose za obnovo?

Poleg že prej omenjenega odkupa podstrešja dobim največ kosov, ko ljudje praznijo ali prenavljajo stanovanja. Včasih me že sami kontaktirajo, sicer pa spremljam različne skupine na socialnih omrežjih, namenjene prodaji ali menjavi. V času prenove je najbolj enostavno vse zamenjati. Po svoje razumem, v kakšnih stanovanjih je res veliko starega pohištva, poleg tega vsak kos zahteva čas za obnovo, problem zna biti tudi skladiščenje. 

Super se mi zdi praksa Centra za ponovno uporabo, kamor lahko odneseš stvari, ki jih ne potrebuješ, se bodo pa morda zdele zanimive nekomu drugemu. To je mnogokrat boljše, kot da bi šel kos preprosto na kosovni odpad in od tam v uničenje.

Kje črpate navdih za obnovo pohištva?

Ob zbiranju kosov pohištva in luči me zelo zanimajo tudi zgodbe, povezane z njimi. Ne bi rekla, da me pri vsakem izdelku vodi specifična zgodba, me pa zagotovo navdihujejo potencialne zgodbe za njimi. Torej, da so bili to predmeti, na katere imamo lahko ljudje osebne spomine, spomine na osebe, ki jih povezujemo z njimi, ali pa kolektivne spomine na neko obdobje, npr. mladost, otroštvo. Pri nekaterih se vsi spomnimo, saj res, ta luč, četudi ni bila točno ta, je pa bila v stanovanju mojih staršev ali starih staršev in to se mi zdi dragoceno. Pa ne samo za mlajšo generacijo. 

'Obnovljeni kosi imajo za uporabnika tudi pomembno čustveno vlogo...'
'Obnovljeni kosi imajo za uporabnika tudi pomembno čustveno vlogo...' / FOTO: osebni arhiv

Nedavno me je kontaktirala gospodična z vprašanjem, kje bi lahko dobila manjkajoči del, s katerim bi popravili kuhinjsko luč svoji babici, ki ob njej kuha že celo življenje in nikakor ne želi nove. V drugem primeru je naročnica z obnovljenimi kosi opremila prenovljeno stanovanje za svoje starše, ki sta se zaradi enostavnejše oskrbe preselila v Ljubljano. Zdi se mi, da imajo v tem primeru obnovljeni kosi za uporabnika tudi zelo pomembno čustveno vlogo, saj ga povezujejo s spomini v njegovem življenju.

Od kje ime 'Jugošik'? Nekako napeljuje na jugonostalgijo, zakaj?

Osebno se obdobja Jugoslavije ne spominjam, rodila sem se leto pred osamosvojitvijo Slovenije zato neposredne nostalgije ne čutim, jo pa seveda lahko na nek način zaznam pri ljudeh starejših od mene ali iz pogovorov, ki se začnejo z kako je bilo včasih'... Spominjam se predvsem interierjev, ki so še vedno marsikje enaki, dnevnih sob, kuhinj, pohištva. V vsakem primeru se mi zdi, da stari predmeti sprožajo domišljijo, so fascinantni, ker so preživeli različne čase in nasplošno živijo dlje od nas. V primeru našega prostora je to obdobje nekdanje Jugoslavije, zato tudi takšno ime in večina predmetov, ki jih v svojih delih uporabljam, so iz tega obdobja. Če predpostavljam, da bi se rodila drugje in bi me zanimale enake stvari, bi bil začetek imena morda res drugačen, bi pa ostal šik, saj se mi zdi, da je minimalizem in eleganca nekaj, h čemur stremim, ko kose predstavljam v novi luči, da njihove lastnosti lahko pridejo bolj do izraza, medtem ko jih funkcionalno prilagodim sodobni rabi.

 Ima predelava tudi ekološki vidik ali o tem pri svojem delu ne razmišljate?

Ja, s tem, ko npr. stol, omarico ali luč ponovno uporabimo, zmanjšamo tako količino odpadkov kot energije za izdelavo novih stvari. Seveda gre za majhne korake in na primeru enega stola za praktično neznaten vpliv na okolje, ima pa zgodba o tem stolu lahko neverjetno vlogo pri ozaveščanju in promociji ponovne uporabe in to se mi zdi najboj pomembno. 

Pomemben element se mi zdi tudi to, koliko nam nek kos pomeni. Povezava, ki jo kot uporabnik vzpostaviš do kosa pohištva ali luči, bo pripomogla k temu, da predmeta sploh ne boš zavrgel. Problem pohištva, ki se prodaja sedaj vidim v tem, da je zelo generično in hitro zamenljivo. Vse stremi k temu, da čimveč porabimo in potrošimo, ampak če na koncu seštejemo stroške, hitro menjavanje sploh ni ugodnejša opcija. Včasih ni bilo toliko izbire, zdaj pa jo imamo in lahko se zavestno odločimo za trajnostni kos.

30 let Slovenije: kako se je spreminjala kultura bivanja
PREBERI ŠE
30 let Slovenije: kako se je spreminjala kultura bivanja

Pa Slovenci dobro sprejemamo to miselnost ali pri nas še vedno prevladuje mnenje, da je trstaro zavreči in da ima samo novo neko vrednost?

Mislim, da je za ponovno uporabo pohištva dobro, da gredo trendi pri opremljanju v smeri vintage in retro stila. Po socialnih omrežjih in platformah za prodajo se kosi iz obdobja nekdanje Jugoslavije prodajajo vedno dražje, ker so tudi ljudje prepoznali priložnost in potencialno vrednost. Seveda je to veliko boljše, kot če gredo stvari stran ali v peč. Pogrešam pa več primerov že ponovno uporabljenih stvari v sodobnih domovih in interierjih. Na voljo je veliko novih retro izdelkov, ki za razliko od vintage posnemajo stil iz preteklosti, vendar imamo na podstrešjih in kleteh prave surovine' za izdelavo bolj avtentičnih kosov. Moji kosi komunicirajo prav to, da ni nujno, da je kos v celoti ohranjen, lahko uporabimo le dele, ki so še uporabni in jih kombiniramo med seboj, npr. ročaje, vratca, predalnike, ki so ponavadi iz kvalitetnejših materialov.

Koliko pa mora biti staro pohištvo, da se 'uvrsti' na vaš seznam prenove? 

Nimam fokusa na neko prav posebno obdobje oz. desetletje, so pa kosi večinoma starejši od mene. Kar pa ne pomeni, da se ne bi lotila predelave tudi kakšnega mlajšega kosa. Pred kratkim sem prevzela neke luči iz konca devetdesetih, lastniki so jih menjali in podarjali. Drobna bela stekla stropnih luči sem že na fotografiji zagledala v nekoliko drugačni kombinaciji in se lotila predelave. Ko vidim star kos, se vedno začnem spraševati o potencialu njegovih delov in kako bi jih lahko uporabila. Za nekaj stvari se odločim v naprej, veliko idej pa dobim spontano med procesom.

'Tudi svetloba je neke vrste material, s katerim oblikujemo prostor.'
'Tudi svetloba je neke vrste material, s katerim oblikujemo prostor.' / FOTO: osebni arhiv

Kako se lotite restavriranja elementa?

Vsak predmet, naj bo to lestenec ali omarica, najprej razstavim. Stekla lestenca očistim, fotografiram, izmerim in oštevilčim. Na ta način kose lažje skladiščim in imam boljši pregled nad tem, kar imam. Tudi ostale dele lestenca, pokrovčke, čašice, krake, verige, kristale ... razsortiram glede na material in obliko. Ustvarjam si neke vrste knjižnico materialov. Električne dele kupim nove, nato pa kose kombiniram med sabo in ustvarim nove luči.

Izraza, s katerim bi opisala postopek obnove pohištva in luči, še ni našla.
Izraza, s katerim bi opisala postopek obnove pohištva in luči, še ni našla. / FOTO: Urška Savič

Pri pohištvu posamezne dele obnovim - očistim, zbrusim, zaščitim pred škodljivci, po potrebi zalepim  in naoljim. Narišem si načrt in s tem načrtom in z obnovljenimi starimi deli grem do mizarja, ki sestavi novo omarico. Tako je omarica nova, a narejena iz starih delov. Nimam še besede, ki bi to opisala, je pa zagotovo to posebnost vseh mojih kosov in princip, po katerem jih izdelujem. Ne gre torej za povzemanje preteklosti, ampak je integracija preteklosti v naš sedanji čas. Ko gre element čez celoten proces prebrazbe postane pravzaprav sodoben.

Kako pa se potem lotite umestitve elementa v prostor – in če jih je več – glede na to, da vsak nosi svojo zgodbo, kako jih povežete v celoto?

Vse kose povezuje prav ta pristop, ki jim posledično daje tudi nek stil oz. izraz, ki jih povezuje med sabo. Pomembno mi je, da se moji kosi postanejo del obstoječega ali načrtovanega interierja, so pa to seveda posebni kosi in poudarki v prostoru. Stranko pred naročilom po meri prosim za fotografijo ali pa si prostor ogledam sama. Nato predlagam izbor materialov, dimenzij in barv, da se bo predelan kos povezal z ostalo opremo in prostorom. Tudi že narejene luči lahko prilagodim v npr. stenske ali pa več različnih združim v lestenec. To se mi zdi vse del igre, ki sem jo omenila na začetku.

Bi izpostavili kakšen poseben kos pohištva,trend ali značilnost v notranjem oblikovanju, ki označuje obdobje jugoslavije?

Ko predmete, sploh lestence razstavim, ugotovim, da so sestavljeni iz veliko drobnih delov in skoraj vsak od njih je nekaj posebnega. Steklena senčila so npr. zares lepi steklarski izdelki že sami po sebi. Svetila so zaradi tega zelo polna, nekako nasičena in takšnih se spominjam tudi prostorov. Pri pohištvu prevladuje kombinacija furnirane iverne plošče in polnega lesa s premišljenimi detajli.

Kot kos, ki je sedaj zelo popularen in iskan bi izpostavila Meblove luči. To so luči iz sedemdesetih let, ki zaradi barvnih senčil dajejo čudovito svetlobo in imajo značilne kromirane dodatke. No, pa seveda stola Rex ali Lupina oblikovalca Nika Kralja. Ampak to so ikonični kosi, mene pa za predelavo bolj zanimajo kosi, zaprašeno ležijo na podstrešji in niso tako znani čeprav so vsem poznani.

Imate kakšen nasvet, kako se lotiti restavriranja nekega elementa doma? Je sploh mogoče, da se nekdo, ki nima znanja in izkušenj tega loti in pri tem uspe?

Jaz mislim, da je to pravzaprav zelo enostavno. Veliko naredimo že samo, če ga očistimo – to je prvi korak. Potem sledi brušenje, vsaj v primeru lesa. Tudi to ni zahtevno, zdi se mi, da bi se enostavne obnove znal vsak lotiti. Pri lučeh je sicer potrebno še nekaj električnega znanja. Največji problem se mi zdi pomanjkanje časa, orodja, in prostora. Zelo mi je všeč ideja o izposojevalnici oz. knjižnici reči, super pa bi se mi zdelo imeti tudi prostor, nekakšno mestno delavnico ali popravljalnico, kamor bi si lahko prebivalci prišli obnovit svoj kos pohištva.

'Včasih ni bilo toliko izbire, zdaj pa jo imamo in lahko se zavestno odločimo za trajnostni kos.'
'Včasih ni bilo toliko izbire, zdaj pa jo imamo in lahko se zavestno odločimo za trajnostni kos.' / FOTO: osebni arhiv