Velik napredek, ki smo ga v preteklih petnajst letih dosegli na področju ločevanja gospodinjskih odpadkov v Sloveniji, ni zanemarljiv. Upravičeno smo lahko ponosni, kako smo uspeli v naši zavesti prebuditi čut za pomembnost ločevanja odpadkov. Ampak kako zahtevno lahko postane ločevanje odpadkov za starejše in kaj zanje predstavlja pot od stanovanja do zabojnikov na ulici?

Kadar starostnik živi v višjem nadstropju, pomeni, da pot od stanovanja do zabojnikov pred stanovanjsko stavbo ali v prostor za odpadke predstavlja mali podvig. Si lahko predstavljamo, kako je to v stavbi brez dvigala? Potem pa se vprašajmo še tole: Če starejša oseba živi sama ali v paru, koliko odpadkov oziroma smeti dejansko sploh pridela v enem tednu? Običajno namreč starostniki, ki so sami, kuhajo in živijo skromno in odpadkov verjetno ni veliko. Biološki odpadki, tudi če jih je malo, pa se hitro usmradijo, še posebej, kadar je vroče. Takrat je dobro, da se uporablja posebna pokrita posoda za biološke odpadke, ki jo lahko praznimo na daljše obdobje, če pa je doma kompostnik, je morda lažje dnevno odlaganje tja, kot pa daljša pot do zabojnika.

Kakšna pa je sposobnost sortiranja odpadkov v posamezne, namenske koše? Zmedena, slabovidna oseba potrebuje dobro označene koše ali posode za smeti, da lahko ustrezno odvrže odpadek. Najtežje to postane za ljudi z demenco, ki še živijo doma. Trenutek, ko se je treba odločiti, kam odvreči smeti, je preveč stresen, pozornost pade. Vsekakor je treba posode za odpadke dobro označiti na več ravneh hkrati. Z barvo nalepke, pokrova ali vrečke, z grafičnimi simboli, zatem z napisom, lahko pa nekomu ustreza tudi vedno isto mesto, kjer je posamezen koš. Barve in simboli naj bodo jasno vidni in veliki. Pazimo, da posode za smeti niso na poti, da bi se obnje spotaknili. 

Novejše kuhinjsko pohištvo ima predvidene predale za odpadke in v njih posode za ločeno zbiranje, kar pomeni, da je običajno pod koritom predal, v njem pa vsaj tri posode za ločeno zbiranje odpadkov. Dobro je, če jih opremimo z vrečkami različnih barv, kar še pomaga pri sortiranju. Kuhinjsko korito ima lahko na vrhu odprtino s pokrovom, skozi katero se meče odpadke. Vendar je pri tem sistemu potrebno dobro vzdrževanje higiene same odprtine. Če se biološki odpadki zbirajo pod koritom, je tako potrebno dnevno praznjenje.

Najbrž nimamo v stanovanju samo enega koša za odpadke, ampak jih je več, v različnih prostorih, saj je tako priročnejše. Ko starostnik prazni koše v stanovanju, tako razporeja in sortira smeti že v stanovanju, da jih odnese v zabojnik. Na trgu so sicer na voljo najrazličnejše posode, vedrca, plastične vreče z ročaji in podobno za ločeno zbiranje smeti, ki jih lahko postavimo kamor koli v stanovanju. Še posebej praktične so vreče iz plastike z ročaji, v katere pretresemo smeti ali jih v njih kar zbiramo in jih potem na rami odnesemo v zabojnik. Nekatere vreče imajo že všite prekate za različne odpadke. Težava pri nošnji smeti v posodah je namreč tudi ta, da bi morali nesti po tri ali štiri posode naenkrat v zbirni zabojnik ali se tja napotiti štirikrat. Lažje je, če oseba, ki res ne zbere veliko smeti, zloži papirne, plastične in steklene odpadke v eno vrečo in jih razporeja v posamezne zabojnike na mestu samem pred hišo oziroma na ulici. Večje odpadke, ki ne gredo skozi odprtine v pokrovu, pa težko odvrže, ker je morda pokrov pretežek.

Ostanke zdravil lahko vrnemo v lekarno. Elektronske odpadke, baterije, žarnice, ostanke kemikalij in vse, česar ne znamo posebej uvrstiti v zabojnike, zbirajmo posebej. Morda nam lahko kdo pomaga in te odpadke namesto nas odpelje v zbirni center.