Pri novi kuhinji je morda lažje, ker natančno omejevanje z dimenzijo ni pomembno. Verjetno se odločimo glede na zahtevnost kuhanja, število družinskih članov in tudi glede vrste materiala za pult. Morda se odločimo tudi za modularne elemente in si sestavimo kuhalni niz po svoje, s kombiniranjem plina, elektrike, žara in še česa.

Manjkrat se še odločimo za nakup samostoječega štedilnika s pečico, če je to profesionalni štedilnik, ki ga želimo ali pa se prilagajamo stari kuhinji. Z ločitvijo pečice in kuhalne plošče je namreč danih več možnosti, da v kuhinji dosežemo dobro uporabnost in tekoč potek dela. Predvsem pa, da je pečica bolje dostopna, ker je vdelana višje in sklanjanje ni potrebno, kar je še posebej dobrodošlo za starejše.

Sodobni materiali in tehnologija kuhalne tehnike, to sta steklokeramika in indukcija, so res omogočili, da je kuhalna površina lahko skoraj neviden del pulta. Še posebno če gre za vgradnjo steklokeramične plošče v isti ravnini in je vsa površina brez dvignjenih robov. Čiščenje je mnogo lažje. Kadar plošče ne uporabljamo, lahko nanjo tudi odlagamo in je dejansko del delovne površine.

Mnogi prisegajo na kuhanje na plin v primerjavi z elektriko ali indukcijskim kuhanjem. Tudi plinski grelci so lahko na ravni steklokeramični površini ali na nerjaveči površini, ki je rahlo poglobljena. Pri kuhanju namreč ne moremo zagotoviti, da lonec nikoli ne bo prekipel in se vsebina razlila po kuhalni površini, električni ali na plinskem štedilniku. Ko je te več, gre do stene, do roba in čez. Zelo neprijetna situacija, zato se tako mnogi raje odločajo za nerjavno kovinsko kuhalno ploščo, ki je ravno toliko dvignjena nad pult, da je lahko okrog gorilnikov poglobljena in se razlita tekočina tam zadrži. Če veliko kuhamo, je pomislek ob izbiri vrste kuhalne plošče gotovo smiseln.

Za plinsko ploščo ali štedilnik mora biti v bližini plin; jeklenka ali priklop na mestni ali zemeljski plin. Priklopa na plinsko omrežje ne smemo izvajati sami, ampak pokličemo pooblaščeno osebo podjetja, ki skrbi za plinsko omrežje, da preveri ventile in priklop, če je ta ustrezen in varen. Za jeklenko pa potrebujemo prostor nekje blizu štedilnika pod pultom. Ne sme biti predaleč, najbolje pod kuhalno ploščo ali ob štedilniku, če je ta klasičen. Omarica naj bo prilagojena tako, da je jeklenko mogoče brez truda izvleči in zamenjati. Morda je omarica brez dna, jeklenka na podstavku, na kolesih in podobno.

Če bi želeli poleg plinskega štedilnika vseeno imeti še indukcijsko kuhalno površino, lahko kupimo premični indukcijski kuhalnik, ki ga preprosto pospravimo v predal, kadar ga ne potrebujemo.

Kako pa se odločiti med električno ploščo in indukcijsko? Pravzaprav je vseeno. Pri prvi je kuhanje običajno, kot pri klasičnih okroglih električnih kuhalnikih, le da je površina steklena. Pri indukciji mora biti moč elektrike velika, a je celotna poraba manjša, ker deluje prekinjajoče in manj časa, ker prej zavre. Za tiste, ki imajo pomisleke, utemeljene ali ne, glede varnosti indukcije za lastno zdravje, se bodo odločili po lastnem prepričanju. Menjava posode pri indukcijski plošči nas ne bo tako udarila po žepu, kot bi mislili, saj so še vedno uporabni vsi emajlirani in litoželezni lonci in ponve, le stari lonci iz nerjavečega jekla ali stekleni niso primerni.

V branje priporočamo še: