Tisti, ki kuha veliko in zahtevno, običajno ve, kaj potrebuje ali česa noče. Pogosto meni, da je edino kuhanje na plin tisto pravo, želi več kot štiri kuhališča, večja, močnejša. Morda kombinira tudi z indukcijo ali pa je za občasno uporabo zraven še prenosna indukcijska plošča, ki jo pospravimo v omaro, kadar je ne potrebujemo.  

Ob prenovi ali menjavi štedilnika se starejši uporabniki večkrat odločijo, da ne želijo več plinske kuhalne plošče. Vzroka naj bi bila dva: občutek varnosti in zaradi težav pri menjavi jeklenke, če nimajo plinskega priključka. Bojijo se namreč, da bi kdaj pozabili prižgan plin, da bi morda prišlo do požara zaradi pozabljene krpe ali olja v ponvi, ki se vname. Jeklenka v kuhinji jemlje dragoceni prostor v eni od omaric, in če plinsko kuhalno ploščo zamenjamo z električno, pridobimo prostor v tej omarici. Z minimalno predelavo so v njej lahko police. Starejši starostniki se bojijo tudi uhajanja plina, čeprav plinske naprave preprečujejo uhajanje plina, kadar obrnemo gumb. Namesti se lahko tudi požarni senzor in senzor ogljikovega monoksida. Tako si izberejo klasično steklokeramično ali indukcijsko ploščo. Prodajalci jih včasih po nepotrebnem prestrašijo s tem, da potrebujejo novo posodo, prilagojeno indukciji. V resnici pa je neprimerna le klasična posoda iz nerjavečega jekla ali steklokeramična posoda. Vsa emajlirana in črna emajlirana posoda je na indukciji uporabna.  

Seveda lahko ob zahtevnejši prenovi, kjer je v kuhinji dovolj prostora, izberemo našim potrebam na kožo pisane sestavljene kuhalne elemente. To so sestavljivi programi z enotami po dve kuhalni mesti, ki jih sestavljamo drugo zraven druge. Sledijo si na primer dva plina, dve električni plošči, zatem žar plošča, celo vok poglobljen element in še kaj bi se našlo ali pa je enakih elementov lahko tudi več. Če je dovolj prostora, je lahko v pultu ob kuhalni plošči nameščena tudi napa, oziroma odsesovalni sistem za zrak, pri katerem cevi tečejo pod pultom do zračnika. Tak sistem je morda za starejše uporabnike manj primeren, če se po nesreči kaj prelije, čeprav je čiščenje sicer preprosto, ker lahko vložek potegnemo ven in operemo v pomivalnem stroju. 

Steklokeramične kuhalne plošče ali s plinskimi gorilniki na steklu, so zelo tanke. Lahko so vdelane tako, da so dvignjene nekaj milimetrov nad pultom ali pa je plošča povsem poravnana z delovno površino. Taka vdelava je najbolj praktična, saj ko ne kuhamo, kuhalna površina služi tudi za odlaganje, tudi čiščenje je res preprosto. Če je plošča dvignjena nad pult, je bolje izbrati tako s kovinsko obrobo. Tako je namreč manj verjetnosti, da bi s težko ponvijo ali polnim loncem po nesreči udarili v rob, ki bi se lahko odkrušil. Pri ravnih kuhalnih ploščah se sicer porodi pomislek, da se prelita tekočina iz kipečega lonca razlije povsod, pri rahlo poglobljenih kovinskih plinskih kuhalnih ploščah pa se tja ujame. 

Samostoječi štedilnik danes že redkeje srečamo. Taka rešitev namreč omogoča manj fleksibilnosti pri zasnovi kuhinje in je manj praktična, saj je pečica pod pultom. Uporabniki si običajno želijo pečico na višini, kjer se ni treba sklanjati. Pečico in kuhalno ploščo kupujemo posebej in lahko izberemo poljubnega proizvajalca in izvedbo. Tanke kuhalne plošče omogočajo, da so pod kuhalno ploščo omarice, predali, in je torej v pult vdelana na mestu, ki je najbolj praktično. Pazimo, da ima na vsaki strani vsaj nekaj delovne površine in da ni tik ob koritu. Če bomo čisto sami domišljali sestavo kuhinje, se nam hitro lahko prikrade kakšna napaka, zato poiščimo strokoven nasvet, drugačen od tistega, ki ga dobimo v trgovini, kjer nam bodo izrisali kuhinjo. Za dobro rešitev je treba namreč preveriti praktične vidike, navade in specifiko prostora ter celovitost opreme v širšem prostoru.