V predsobi, ki je križišče poti v stanovanju, se poskušajmo izogniti množici čevljev in copat, ki ležijo vsevprek. Če zaradi njih niti vrat ne moremo odpreti do konca, je res skrajni čas, da obutev pospravimo in uredimo. Naj živi v stanovanju eden ali družina, poskrbimo, da čevlji ne bodo napoti. 

Čevlji v omari zasedejo veliko prostora, saj so različnih oblik in številk ter služijo različnim namenom. Lahko so tudi zamazani, mokri, mehki, občutljivi ali pa zelo veliki. Čevlje z visoko peto moramo pospraviti bolj pazljivo, škornji zasedejo veliko prostora. Kadar je obutev pospravljena v škatle, lahko te na policah sicer lepo uredimo, a težje najdemo prave, razen če škatle opremimo z velikimi napisi. Brez škatel pa je pospravljanje različnih obuval večji izziv. 

Omara za čevlje naj bo narejena tako, da se lahko obutev v njej zrači. Ne zapirajmo čevljev v škatle ali v zaprto omaro, ko smo jih ravno sezuli ali so še mokri od dežja. Za mokre in umazane čevlje predvidimo poseben prostor, morda kje v kleti, kurilnici. Če te možnosti nimamo, naj bo v predsobi na tleh nepremočljiv pladenj, namenjen samo čevljem. Na trgu se dobijo prav temu namenjeni pladnji, a če teh ne najdemo, je primeren tudi navaden plastičen pladenj, gumijasta podloga za oblaganje predalov ali večja plitva kadica. Nikar pa ne sušimo čevljev neposredno na radiatorju, saj jim to škodi – lahko razpokajo, popusti tudi lepilo. Mokre sušimo blizu ogrevala, na primerni razdalji. Morda pa si omislimo tudi grelnike za čevlje. 

Ker želimo čevlje na polici hitro najti, je pomembno, da so na policah pregledno zloženi, običajno ima vsak družinski član svoj del omare. Morda si v visoko omaro s čevlji namestimo svetlobne trakove LED ali reflektorske lučke od zunaj usmerimo v omaro. Tudi sicer naj bo predsoba dovolj dobro osvetljena. 

Stol ali klop za preobuvanje je v predsobi res praktična, ne le za starejše, ki se ne morejo obuvati ali sezuvati stoje, ampak tudi za ostale, denimo za otroke, nanjo lahko odložimo tudi torbo. Namesto klopi je lahko v majhni predsobi morda tapeciran zabojček na kolesih, v katerega lahko pospravimo copate ali rokavice. Copate za goste imamo lahko tudi v kakšnem pletenem zaboju ali košari. 

Obutve, ki jo nosimo le občasno, ne mešajmo med vsakodnevni nabor čevljev, ki je verjetno že tako velik. Če je le mogoče, naj bo sezonska ali posebna športna obutev spravljena v kleti ali v shrambi. To so smučarski in pohodni čevlji, večji škornji in tudi poletna obutev. Boljše čevlje, ki jih nosimo precej redko, hranimo v škatli in morda tudi ločeno od ostalih čevljev. Če živimo sami, pa si lahko nabor obutve, ki je pri roki, še bolj uredimo. Posebej za starostnike je celo nevarno, če leži na tleh množica čevljev, ob katere se navsezadnje spotaknejo. Naj bodo čevlji na taki višini, da se ni treba sklanjati ali stegovati. Tudi obuvalna žlica naj bo kje pri roki.  

Za družino je potrebna velika omara za čevlje. Običajno se odločimo za police in drsna ali klasična vrata na omari. Če ni prostora, so primerne tudi priročne majhne omare za nekaj parov, v katerih so čevlji postavljeni pokonci. Večjo in bolj pregledno urejeno omaro imamo lahko drugje, denimo v garderobni sobi ali kleti.  

Na trgu so najrazličnejše omarice za čevlje z raznimi mehanizmi odpiranja, obutev pa je v njih pospravljena navpično ali postrani v prekatih. Včasih izberemo tudi odprte police ali obešanke iz blaga z žepi, ki so v glavnem primerne predvsem za poletne natikače, copate in čevlje z visoko peto. Sicer so lahko police v omari za čevlje tudi iz prečk ali naluknjane pločevine, da se bolje zračijo. Tudi vrata imajo lahko reže za zračenje. Naj bo čim manj čevljev na tleh v predsobi, da bo tam več prostora.