Težko govorimo o tipičnem domu na Slovenskem, pravi upokojeni izredni profesor dr. Vito Hazler, ki je dolga leta predaval na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete. Na gradnjo stavb, notranje opremljanje oziroma samo kulturo bivanja je namreč skozi celotno zgodovino naših krajev vplivalo veliko različnih dejavnikov. 

"Posledice za naše kulturne vplive imajo obmejni stiki, ker meja je in je tudi ni. Gre za širša kulturna območja, ki presegajo državne meje. Predvsem pa je pri nas posebnost to, da smo geografsko zelo raznovrstni. Hribi gredo gor in dol, kar naprej se menjava. Vse te naravne ovire so vplivale na to, da preden smo imeli avtomobile, so ljudje večino svojih poti opravili peš. In to so bile kratke razdalje," pravi dr. Hazler. Tako so bili tudi vplivi na kulturo bivanja v različnih koncih Slovenije različni.

"Slovenija je tako ujeta v te geografske okvire, da se nam niso poravnali ne jezikovni vplivi, ne kulinarični vplivi, ne arhitekturni vplivi. Tudi narava je drugačna in vse to vpliva na naš način življenja. Zato je tudi v stavbarstvu ta raznolikost kulture tako izjemna."

Različni vplivi in pomanjkanje nadzora pri gradnji botrovali 'urbanističnemu kaosu'

Od 60. let je bila gradnja na Slovenskem močno pod vplivom nekdanje Jugoslavije. "V Beogradu je delovalo podjetje Naš stan, ki je za vso Jugoslavijo naredilo 10.000 načrtov. Ti so bili precej uporabni, zato so bili njihovi načrti zelo zaželeni, ker so bili poceni," pravi Hazler. Drugi, manjši vplivi, pa so v tistem času prišli iz Italije, Nemčije in Švice. "V tistem času so naši ljudje precej delali v tujini, predvsem v Nemčiji in Švici, in so v domovino prinašali te zahodne vplive. Ljudje so si te arhitekture želeli, ker je bila moderna, z nizkimi nakloni streh ... In od takrat imamo v Sloveniji te nizke naklone streh. To je skazena podoba, danes ne smemo več tako graditi." 

Težava takšnega nekritičnega prenašanja trendov je, da niso prilagojeni na podnebne razmere v Sloveniji, zato vsako večje sneženje ali neurje s točo povzroči precej škode na takšnih strehah. "Staro gradnjo z visokimi nakloni streh je narekovala narava in mi bi morali še vedno delati z naravo," je prepričan Hazler.

"Ko smo bili v Jugoslaviji, je bil močan vpliv tega poenotenja, zato se nam je arhitekturna podoba zelo spremenila in je bila pod močnim vplivom še v začetku 90. let. Tako da smo takrat v vaseh in trgih imeli nekaj tradicionalne arhitekture (panonska hiša, alpska hiša, kraška hiša, primorska hiša ipd.). In v ta kulturni prostor je nato vdrl ta vpliv iz nekdanje Jugoslavije (teh 10.000 načrtov) in pa vpliv "gastarbajterjev", ki so se vračali v domovino in so v naš kulturni prostor prinesli arhitekturo Nemčije, Predarlske, Tirolske, Bavarske," pravi etnolog. V času nekdanje Jugoslavije je sicer bilo nemškega vpliva manj, a se je močno uveljavil po osamosvojitvi, ko je po drugi strani vpliv z jugovzhoda, Balkana, skoraj povsem prenehal.  

Kot pravi, so vsi ti različni vplivi in pomanjkanje nadzora privedli do tega, da smo v Sloveniji na področju stavbarstva doživeli izrazito poenotenje in izgubili regijsko raznolikost. Če bi vas postavili v neko vas, bi danes težko uganili, v katerem delu Slovenije se nahajate. "Jezik in narečja smo ohranili, kulinariko smo ohranili. Pri podobi stavbarstva pa smo dovolili, da se je vse bolj enotilo. V mestih se je že prej enotilo, zato ne moremo govoriti, da je neka stolpnica ali soseska tipično 'mariborska' ali tipično 'ljubljanska', ker so si podobne. Tam, kjer pa se je gradilo z materiali iz okolja, tradicionalno gradnjo, to pa smo izgubili," poudarja Hazler. "Tu dopuščamo brezbrižnost, na področju kulinarike pa smo veliko naredili in jo ohranjamo," še dodaja.

K temu so, kot pravi, pripomogli tudi ugodni krediti v nekdanji državi, tako da je v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja lahko praktično vsakdo kupil zemljišče in gradil. "To je omogočilo, da so ljudje hitro prišli do lastne stanovanjske hiše. Gradilo se je nenadzorovano, povsod. Zato imamo tako razpršeno gradnjo in tudi nemogoče postavljeno v prostor," pravi in dodaja, da se je ta "urbanistični kaos" dobro videl na posnetkih iz zraka med kolesarsko dirko Po Sloveniji. "V eni vasi je po 10 različnih kritin na strehi," je izpostavil. 

Po osamosvojitvi bolj urejeno, a še vedno prevečkrat 'po domače'

Po osamosvojitvi Slovenije so se sicer zgodile spremembe tudi v urbanizmu, predvsem pri naklonih streh, pravi etnolog. Vendar pa meni, da je to še vedno premalo in da oblast še vedno ne želi preveč posegati v to. "Ker oblast se vedno boji ljudstva. Zakaj? Ker je ljudstvo volivec in ljudstvu ne smeš nikoli vzeti preveč pravic, ker potem drugič ne boš izvoljen. In to "šlamastiko" so pri nas tako uspešno razvili, da je možno vse, da lahko kršiš predpise. To se nam vleče še iz socializma, torej že več kot 30 let imamo to dediščino, da lahko delaš 'malo po domače'." To je po njegovem mnenju slabo. Povsem nasprotno je denimo v Avstriji, kjer kot pravi "niti približno ne smeš tirolske hiše prenesti na Koroško ali recimo gradiščanske na Tirolsko". 

V Sloveniji je težava tudi v tem, da pri novogradnjah geografske raznolikosti skorajda ni več, poudarja.

Danes na gradnjo vplivajo tudi novi trendi, kot so pasivna gradnja in sončne elektrarne na strehah. "To je čisto nova podoba. Imeli bomo deželo ogledal," pravi Hazler in dodaja, da se v tem odraža potreba po pridobivanju električne energije iz obnovljivih virov. Vendar pa ob tem postavlja vprašanje, zakaj v smislu sonaravnega bivanja in trajnosti ne gradimo iz tradicionalnih materialov, kot so les, kamen in ilovica. "Ti materiali vse preživijo, samo na pravi način je treba graditi," pravi. 

Nekoč smo domove opremljali s slovenskim pohištvom, danes pretežno s skandinavskim

V 70. in 80. letih je bila na Slovenskem pohištvena industrija izjemno razvita, pravzaprav ena najmočnejših na svetu. Izdelke smo izvažali in prodajali na svetovnem trgu, tudi v ZDA. Pred 30 leti je v slovenski lesni in pohištveni industriji delalo okoli 45.000 ljudi, danes manj kot 10.000. Po osamosvojitvi je razvoj te industrije zastal in pohištvena podjetja so začela propadati. 

"Imeli smo celo vrsto odličnih proizvajalcev pohištva v Novi Gorici, na Gorenjskem, v Zagorju ob Savi ...," našteva Hazler. Pri tem pa je spomnil, da so se tuji vplivi še pred osamosvojitvijo poznali tudi v notranji opremi. Denimo pri tipični kuhinji, kot jo ima danes vsakdo doma. V grobem jo sestavljajo korito s pipo za vodo, pult, kuhalnik in viseči elementi. "Ko je to v 60. letih prišlo v naše kraje, smo temu rekli 'švedska kuhinja'. Švedski kulturni vpliv je bil tako močan in tako učinkovit, da ga je posvojil ves srednjeevropski in širši prostor. Takrat se je začelo graditi na takšen način, ljudem je bilo všeč, tako da smo to prevzemali."

Takrat so iz domov na Slovenskem začele izginjati t.i. kredence, ki so bile pred tem glavni kos pohištva v kuhinjah. "Potem so se uvedle tudi dnevne sobe: sedišča v obliki črke L, mizica in velik regal. Tudi to je prišlo iz srednjeevropskega kulturnega prostora," pravi etnolog. 

Spomnil je, da smo imeli pred 30 leti doma veliko manj tehničnih naprav, kot jih imamo danes. Stacionarni telefoni še niso bili tako razširjeni in le redki domovi so imeli lasten telefon. Zato so bile v vsaki vasi in soseski telefonske govorilnice, prav tako pa so ljudje klice lahko opravljali na poštah. Tudi internet v času, ko smo dobili lastno državo, še ni bil tako dostopen. Prav tako tudi računalniki še niso bili nekaj običajnega v domovih. Leta 1996, ko so opravili prvo telefonsko anketo gospodinjstev, je le 6,5 odstotka vprašanih dejalo, da uporabljajo internet, delež pa je bil zaradi težav z metodologijo verjetno še nižji. 

V 30 letih več stanovanj v zasebni lasti

Sicer se je tako življenjski kot stanovanjski standard v samostojni Sloveniji precej izboljšal. Iz podatkov zadnjega registrskega popisa je razvidno, da se je število stanovanj povečalo. Če jih je bilo v letu 1991 okoli 683.000, jih je bilo leta 2018 že 852.000. 

Boljša je tudi kakovost stanovanjskega sklada. "Povprečna uporabna površina stanovanja se je dvignila z 68 m2 na 82 m2 , delež tri- ali večsobnih stanovanj pa se je s 50 odstotkov povečal na 62 odstotkov," so ob 30. obletnici državnosti sporočili s Statističnega urada Slovenije (Surs). 

Tudi povprečna površina stanovanja na osebo se je povečala, in sicer za šest kvadratnih metrov (s 23 m2 na 29 m2). Večina (92 odstotkov) stanovanj ima kuhinjo, kopalnico in notranje stranišče. Leta 1991 je bilo takšnih 85 odstotkov. 

Povečal se je tudi delež stanovanj, ki so v zasebni lasti, in sicer s 70 na 94 odstotkov. "To je posledica množičnega odkupa stanovanj po Stanovanjskem zakonu, ki je bil sprejet kmalu po osamosvojitvi Slovenije," so dodali na Sursu.

Sicer pa se je med letoma 1991 in 2018 v Sloveniji zelo povečalo število zasebnih gospodinjstev (za 192.000). Se je pa zmanjšala povprečna velikost gospodinjstva: s 3,06 na 2,46 člana. Spremenila se je tudi sestava gospodinjstev. "V 1991 so bila najpogostejša gospodinjstva s štirimi člani, v 2018 pa so največji delež gospodinjstev predstavljala enočlanska gospodinjstva – takšno je vsako tretje. Do 60. leta starosti je bilo v 2018 med enočlanskimi gospodinjstvi več moških gospodinjstev, pri višji starosti prebivalcev pa začnejo med vsemi enočlanskimi gospodinjstvi prevladovati ženska gospodinjstva, v veliki meri kot posledica smrti zakonca in odselitve otrok," pravijo na Sursu.

Kaj pa kakovost bivanja? Kot so še izpostavili na Sursu, se je s slabim stanjem stanovanja (puščanje strehe, vlažne stene, vlažni temelji, trhli okenski okvirji ali trhla tla) v letu 2008 spopadalo 31 odstotkov gospodinjstev. 12 odstotkov gospodinjstev je menilo, da živijo v pretemnih stanovanjih. 

Vrednosti obeh kazalnikov sta se sicer z leti izboljšali. "V letu 2019 se je z omenjenimi slabimi stanovanjskimi razmerami spopadalo 21 odstotkov gospodinjstev, da je v njihovem stanovanju premalo dnevne svetlobe, pa je menilo pet odstotkov gospodinjstev," so dodali. 

Na kakovost bivanja vplivajo tudi drugi dejavniki, kot so denimo onesnaženost okolja, hrup in pojav kriminala ali vandalizma v bivalnem okolju. Tudi vrednosti teh treh kazalnikov so se v obdobju od 2008 do 2019 izboljšale, pravijo na Sursu. Tako je leta 2019 o težavah z onesnaženostjo okolja poročalo le 15 odstotkov gospodinjstev, težave s hrupom iz okolice ali od sosedov je omenjalo 16 odstotkov gospodinjstev, osem odstotkov gospodinjstev pa je menilo, da je v njihovi oklici prisoten kriminal.