Na predvečer godu sv. Gregorja v številnih slovenskih krajih – med drugim v Tržiču, Kropi, Kamni Gorici, Železnikih, Ljubljani, Mariboru in Vrhniki – otroci po rekah, potokih in bajerjih spuščajo ročno izdelane barčice in hiške, na katerih so prižgane svečke. Gre za obujanje stare ljudske šege, ko so obrtniki – čevljarji, kovači in drugi rokodelci, predvsem v krajih na Gorenjskem – prenehali delati ob umetni svetlobi in so se s spuščanjem lesenih ladjic z gorečimi svečkami po vodi simbolično poslovili od zime. Svetli del dneva je namreč s prihodom pomladi postajal daljši in zato pri delu niso več potrebovali luči. Spuščanje gregorčkov je bilo leta 2016 vpisano v nacionalni Register nesnovne kulturne dediščine.

Po starem ljudskem izročilu je gregorjevo tudi dan, ko se "ptički ženijo". Zato pogosto rečemo, da je 12. marec "slovensko valentinovo" oziroma slovenski praznik ljubezni. 

O tem prazniku smo se pogovarjali z etnologom dr. Bojanom Knificem, ki se je spustil k samim "koreninam" praznovanja gregorjevega na Slovenskem in o tem pred leti napisal knjigo "Gregorjevo". 

Gospod Knific, zakaj je ta praznik pomemben za Slovence?

Gregorjevo je naš praznik, Slovenci ga praznujemo drugače kot ljudje drugod po svetu. Spuščanje luči po vodi sicer poznajo tudi ponekod drugod po Evropi, a tega ne počnejo na gregorjevo, ampak ob drugih dneh v zimsko-pomladanskem obdobju. Na Slovenskem, zlasti na Gorenjskem se je šega v sicer preoblikovani in otrokom ali turističnemu dogodku prilagojeni obliki ohranila med ljudmi in še vedno živi. To je tisto ključno – ohranil se je spomin na šego in z njo povezana izročila. Veljalo je, da je ob tem prazniku dan že dovolj dolg, da rokodelci umetne luči več ne potrebujejo, delajo pa lahko le od jutra do mraka. Šega se je najdlje in najbolj dejavno ohranila v Tržiču, Kropi in Kamni Gorici, prve podatke o njej imajo iz Železnikov iz sredine 19. stoletja, znana je bila še v številnih manjših krajih na Gorenjskem.

Kakšno pa je pravzaprav ozadje tega praznika oziroma zakaj so ga ljudje v teh krajih začeli praznovati? Kako daleč v zgodovino sega? Ga poznajo oziroma v tem času praznujejo tudi kje drugje po Evropi?

Spuščanje luči po vodi je nasledilo predkrščanska verovanja in sega res globoko v našo preteklost. Težko je natančno reči, kje so korenine spuščanja luči po vodi, a kot kažejo mnoga dejanja, povezana z njim, je šlo primarno za nek ritual, pri katerem sta se ob prehodu iz starega v novo leto srečala dva za življenje zelo pomembna elementa – voda in ogenj. Ogenj je bil atribut vrhovnega boga, ki je obvladoval gornji svet, voda pa prvina boga, ki je obvladoval podzemlje. Z obredom so ljudje vzpostavili red – od tod tudi izraz (ob)red – zagotovili so red v svetu in preprečili, da bi prišlo do kaosa in s tem konca sveta.

Šega spuščanja luči po vodi ob različnih dneh v letu je znana marsikje po svetu. Posebej živa je bila v nam bližnji Železni Kapli na Koroškem, v več krajih na Bavarskem, v Švici, na vzhodu Francije, na Češkem, v Makedoniji in drugje. Ni več dvoma, da so korenine spuščanja luči po vodi v različnih evropskih krajih skupne, čeprav so čas spuščanja in razlogi, ki narekujejo dejanje, različni. Razen redkih izjem sodi v zimsko-pomladno obdobje in je povezano s ključno spremembo v sončevem letu – z začetkom novega leta, ki se v nekdanjih kulturah ni začelo 1. januarja. Krščanstvo je stara verovanja skušalo zatreti oziroma vsaj spremeniti njihov pomen – jih prekriti z novimi vsebinami. Tako se je šega spuščanja luči po vodi prenesla na nove dneve v letu, preoblikovala svojo podobo in kot razlog spuščanja prevzela motive, povezane s Cerkvijo in rokodelskim delom ob umetni svetlobi.

Katere šege so povezane z gregorjevim? So gregorjevo praznovali po vsej deželi? Kako se običaji razlikujejo od kraja do kraja?

Najpomembnejše je spuščanje luči po vodi, a zapisi in spomini kažejo, da je bilo na ta dan živo še marsikaj. V Železnikih so se šli "muštranje" – igrali so se vojake. V Tržiču so v obliki osmic in krogov vihteli goreče, s smolo prelite metle, na vodi ali na nabrežini so kurili slamnat kres, v Prekmurju so poznali gregoracije – obhode kolednikov, ki so prepevali pred hišami in prosili za darove. Sv. Gregor je bil znan tudi med kmeti, znani so bili številni pregovori, povezani s tem dnevom v letu. Rekli so tudi, da na sv. Gregorja dan ženska ne zakuri več v peči, temveč med nogami, kar je pomenilo, da je že dovolj toplo, da hiše ni treba več ogrevati – od tega dne dalje so kurile pred pečjo, pod tri- ali štirinožnim podstavkom, na katerega so postavile posodo (zato "med nogami").

Šega spuščanja luči po vodi je bila najbolj znana na Gorenjskem, podatke o njej imajo tudi iz okolice Ljubljane, sledi so ostale v Ribnici. Drugod je niso poznali, je bila pa domala povsod znana govorica, da se ta dan "tički ženijo", da imajo ptiči svojo ohcet. Zato so starejši otroke marsikje peljali na kakšno jaso, tam v grmovje skrili kakšen sladkorček, piškot ali bombon in otrokom rekli, naj pogledajo, ali je kaj ostalo od ptičje svatbe. 

Zakaj pa gregorjevo povezujejo z vodo oziroma kaj pomeni, da "sv. Gregor luč v vodo vrže"? 

Znana so različna poimenovanja. Med besednimi zvezami, s katerimi je v pisnih ali ustnih virih označena šega spuščanja gregorčkov, se v Tržiču leta 1928 omenjajo "luči sv. Gregorija", iz leta 1944 je zapis, da so "luč zanesli v vodo", od sredine petdesetih let 20. stoletja pa se uveljavlja poimenovanje, da so "vuč vrgli u vodo", tudi "luč v vodo" ali "uč u vodo". V Železnikih je leta 1854 pisec navajal pregovor "sveti Gregor luč v vodo verže" in leta 1892, da "vržejo luč v vodo". V Šenčurju so "luč dali v vodo" in "kurili lučke", v Vogljah so "spustili ogenj v bajer", v Voklem so "kurili gregorčke", na Suhi so "Gregorja zak(u)ril(i)", na Beli "spustili lučke po vodi". Vse pa združuje temelj šege – luč gre v vodo, konča se delo ob umetni svetlobi.

Kaj za ta praznik pomeni to, da je spuščanje gregorčkov vpisano v nacionalni Register nesnovne kulturne dediščine? 

Predvsem gre za priznanje, da sta šega in na njej temelječ sodobni dogodek prepoznana kot stvar nacionalnega pomena. Z vpisom v register se je marsikje povečalo zanimanje zanj – tako v lokalnih okoljih kot drugod, tudi v medijih. Šega, ki jo državna institucija prepozna kot pomembno za razvijanje nacionalne identitete, ima v očeh ljudi poseben pomen.   

Kaj so oziroma kakšni so najbolj avtentični gregorčki? 

Predmete, ki jih ljudje (danes predvsem otroci) na gregorjevo spustijo po vodi, v Tržiču imenujejo gregorčki, v Kropi in Kamni Gorici jim pravijo barčice, kar je starejši izraz za praktično isto stvar, drugod jim pravijo  tudi drugače. O avtentičnosti je pa vedno težko govoriti. Znani so podatki, da so na coklo dali oblance in smolo, to zakurili in spustili po vodi. Enako so naredili s starim, že odsluženim peharjem ali cambohom. Zakurili so tudi butaro, kakšen star zaboj. V Kropi in Kamni Gorici so po vodi spustili "šmarni križ" – posebno obliko barčice, na kateri je gorelo več sveč. Ključno je bilo, da je gorelo, oziroma da je na vodo šel predmet, ki je oddajal svetlobo. Najbolj razširjeno pa je izdelovanje hišic iz lesa in papirja. Vanje so ljudje dali svečo in to spustili po vodi.

Zakaj pa gregorjevo pri nas velja tudi za praznik ljubezni?

Tudi to je verjetno povezano s predkrščanskim obdobjem, v slovanskem svetu z mitološko poroko Jurija in Mare, v povezavi s tem pa z rodovitnostjo narave in plodnostjo ljudi. Hkrati je sv. Gregor v deželo prinesel pomlad – po starem julijanskem koledarju je sv. Gregor godoval na prvi pomladanski dan. Z gregorjanskim koledarjem, ki je prišel v veljavo ob koncu 16. stoletja, se je to spremenilo, a sv. Gregor je med ljudmi ostal svetnik, ki v deželo prinaša pomlad.    

Kako se lahko izdelave gregorčka lotite sami?

Letos so množične prireditve spuščanja gregorčkov tako kot lani odpovedane. V Tržiču, kjer je ta tradicija zelo živa, bodo letos "gregorčki" zaplavali po virtualni strugi, ki so jo pripravili v tržiškem vrtcu. Plavajoče ladjice in hišice bodo izdelovali tudi v številnih vrtcih in šolah. Na takšne in podobne načine se bo tradicija ohranjala tudi v pandemičnem času. 

Če pa želite tudi sami izdelati svojega gregorčka in ga spustiti v bližnji potok ali reko, poskrbite, da bo vaša barčica iz naravnih materialov. Najbolje bo, če jo izdelate iz papirja ali lesa, okrasite pa jo lahko z okolju prijaznimi barvami ter papirnatimi ali naravnimi cvetlicami. Lahko uporabite tudi jajčno lupino. Tukaj lahko do izraza pride vsa vaša kreativnost. Tako lahko denimo že iz stare škatle za čaj izdelate barčico ali plavajočo hišico. Vse, kar potrebujete, so škarje, lepilo, kakšna lesena palčka in veliko domišljije.

Tukaj so navodila za izdelavo preproste papirnate barčice, ki bo dovolj velika in stabilna, da boste vanjo lahko postavili majhno svečko:

V barčico ali plavajočo hišico pred spustom po vodi položite majhno čajno svečko (če se le da, jo vzemite iz plastičnega oziroma kovinskega ovoja). Za najboljši učinek gregorčka spustite ob mraku, saj bo tako svečka oziroma luč prišla bolj do izraza. Pri tem bodite previdni, da se svečka ne prevrne oziroma da se ogenj ne dotika stranic, saj se lahko papir oziroma les hitro vname. 

Če se le da, po nekaj metrih iz vode z dolgo lopato varno odstranite svojega gregorčka, da ne bo po nepotrebnem postal odvečna smet. Gregorček pa lahko zaplava tudi v domači banji ali koritu z vodo na domačem vrtu. Ali pa ga enostavno postavite na kakšno vidno mesto, da bo krasil vaš dom in vas opominjal, da je pomlad že pred vrati.