In ovire so lahko vse tisto, ob čemer se moramo posebej potruditi, ustaviti, odložiti ali pa nam mora celo pomagati nekdo tretji. Ovirajo nas lahko visok prag na poti do vrat, stopnice, težka vrata, premalo prostora pred vrati in v vetrolovu, tema v veži. Za starejše pa je to tudi predolga pot, nobenih odlagalnih površin, slabo ali nepravilno nameščena držala na stopnicah. Le kako se počuti starejša oseba, ki težko hodi, slabo vidi in morda uporablja hojco! Da bi pripravili primerno dostopnosti za invalide pa je potrebno urediti dolg spisek dejavnikov, ki so v starejših stavbah in premajhnih hodnikih in vhodih pogosto še posebej težko izvedljivi.

Včasih se zdi, da so rešitve v mnogih stanovanjskih stavbah slabo domišljene in tudi izvedene. Morda leži odgovor v tem, da so bile take stavbe načrtovane pred desetletji z namenom hitro in poceni reševanja stanovanjskega problema za povprečnega, zdravega stanovalca. Ali pa smo morda kot samograditelji pred leti naredili premalo premišljene rešitve, ki so reševale le trenutne potrebe.

Kako si lahko pomaga starejša oseba, da bi bila pot do vhodnih vrat lažja in varnejša? V večstanovanjski hiši imamo dejanski vpliv le pred svojim pragom. Za prilagoditve v skupnih prostorih se mora strinjati skupnost, a smiselni in ne predragi predlogi verjetno ne bodo naleteli na gluha ušesa. Dostop do glavnih vrat mora biti brez ovir in dobro osvetljen, stopnice ne smejo drseti, imeti morajo trdno ograjo, pot do stanovanja pa mora biti brez pragov in robov, ob katere bi se lahko spotaknili. K temu sodijo tudi predpražniki, ki se radi privihajo. Pomembno je, da je korak varen na tistih nekaj stopnicah do vhoda tudi v dežju. Za to poskrbijo protidrsni trak in trdna ograja ter osvetljena pot.

Težka vrata v stanovanjsko stavbo so res lahko ovira, ker moramo uporabiti precej sile, da jih potegnemo ali potisnemo in odsunemo. Če se prehitro zaprejo, imamo s polnimi rokami ali z berglo res težave. Običajno se namreč v večstanovanjsko stavbo vrata zaradi varnosti odpirajo navzven, kar pa pomeni, da mora biti na podestu pred vrati dovolj prostora, da se umaknemo vstran, ko gre nekdo ven in obratno, a pogosto je prostora malo, vetrolovi in veže so majhni. Klop v vetrolovu je še kako priročna, da odložimo, poberemo pošto ali si za trenutek odpočijemo. Osvetljen mora biti vhod v stavbo in vrata v stanovanje. Tudi na hodnikih mora luč ostati dovolj dolgo prižgana, da tudi najpočasnejši pridejo varno do vrat, poiščejo ključ in odklenejo vrata.

V stanovanjski hiši je nujen nadstrešek nad vhodom, ki ščiti pred dežjem in snegom. Nekakšna odlagalna površina je ob vhodnih vratih nujna. Saj je bolje, da odložimo torbo na klop in poiščemo ključ, kot pa da to počnemo stoje ali odlagamo na tla. Včasih je lahko odlagalna površina že betonski rob ali korito.

Kaj pa lahko starostnik naredi, če biva v hiši brez dvigala in se mora dnevno povzpeti v višje nadstropje? Verjetno je najtežje pridobiti privolitev vseh stanovalcev, da bi vložili denar v izgradnjo dvigala, poleg tega ga ni mogoče vgraditi v vsako stavbo. Ko se začne starostnik zapirati v stanovanje, ne gre več na prosto, v družbo in po opravkih, je čas, da razmišlja o selitvi v primernejše stanovanje; tako z dvigalom ali v pritličju in predvsem brez ovir.

Najprej pa odstranimo drseče predpražnike in si privoščimo manjšo klop ali stol pred vrati. Pa ne pozabimo na kljuko, ki naj bo taka, da jo lahko naši nerodni prsti obrnejo ali odprejo. In še to: ste že pomislili, da vam nihče ne more pomagati, tudi tisti, ki imajo ključ, če je na vratih zaprta varnostna verižica? In pazimo, da ne odpiramo vsakomur vrat!