Sneg pred vhodom v stanovanjsko stavbo bi morali očistiti takoj, ko ta zapade, a vemo, da to ni vedno mogoče. Morda nas ni doma ali pa starejši, ki živijo v hiši, tega opravila preprosto ne zmorejo več, ker je pretežko. Zelo nevarna sta led, ki nastane na neočiščenih in shojenih površinah, in zmrzal, ki nastopi po dežju, ko spolzke površine pogosto sploh ne opazimo. Starejši so mnogokrat žrtve padcev na takih površinah, saj slabše vidijo in so tudi manj gibki, da bi se s hitrim odzivom morda rešili padca. A tudi mlade lahko ledena površina hitro preseneti, da grdo padejo.

Pred vhodom v stanovanjsko hišo in večstanovanjsko stavbo mora biti dostopna pot očiščena. Brez snega in ledu. Sprotno čiščenje in posuvanje s soljo, peskom je verjetno najboljše, nekateri pa prisegajo tudi na žaganje, česar pa nima ravno vsakdo pri roki. Za starejše osebe je verjetno bolje, da v dneh, ko je pot iz hiše nevarna, ostanejo doma. Uporaba sprehajalnih derez oziroma verig, ki jih nataknemo na čevlje, lahko skupaj s palico z ostro konico naredi pot tudi za starejše vseeno varnejšo. Tudi sicer so verjetno v takem vremenu prisiljeni ostati doma vsi, ki težko hodijo, imajo pripomočke pri hoji, slabovidni in osebe na vozičkih. Zelo pomembno je, da so klančina in stopnice pred vhodom v večstanovanjsko stavbo in podest pred vhodom očiščeni. A tudi pločnik in dostopna površina do javnih površin, kjer oseba z oviranostmi lahko vstopi v taksi ali pride do svojega avta.

Lepo je, če starejšim, ki živijo sami, pri čiščenju zasneženih in ledenih površin priskočijo na pomoč sosedi ali sosednja mladina. Verjetno bi starejši tudi z veseljem nagradili mladino, ki bi požrtvovalno očistila dostopno pot, prostor pred garažo, da bi starostniki lahko odšli varno iz hiše, morda pa le varno odnesli smeti. Seveda so težava tudi neočiščeni pločniki, neočiščene in shojene poti, česar pa sami ne moremo očistiti.

Dostop do stanovanja mora biti varen tudi sicer. Nevarne so talne površine v sami stavbi, ki so gladke ali morda celo iz brušenega kamna in predstavljajo nevarnost, takoj ko so mokre. Če zunaj dežuje ali je sneg, ljudje z mokrimi čevlji tla zmočijo in drseča površina je tu. Tudi lopate za kidanje snega, metle, mokri zimski škornji ali moker dežnik vnesejo na hodnik sneg, ki se spremeni v vodo. Morda damo v času sneženja v prostor, kjer vse to postavljamo, kadico ali kakšen plastičen podstavek, ki bo ulovil vodo. Da bi mokra tla v vetrolovu ali na hodnikih dobro videli, pa morajo biti hodniki in stopnišče dobro osvetljeni. Luči, ki se samodejno prižigajo in ugašajo, so v pomoč le takrat, kadar se hitro prižgejo in ostanejo dovolj dolgo prižgane, da po hodniku ali stopnicah lahko pridejo tudi najpočasnejši in ne ostanejo v temi nekje na sredi poti. Tudi pred samimi vrati v stanovanje naj bo luč, ki nam pomaga, da odklenemo ključavnico. Če pred stanovanjsko hišo ni dobre svetilke, ki bi osvetljevala dostopno pot do vhodnih vrat, nam zasilno lahko pomagajo solarne svetilke, ki jih zapičimo v tla ali celo v sneg, če ne gre drugače, spomladi pa bo verjetno treba razmisliti o namestitvi primerne razsvetljave.

V mokrem vremenu so nevarni tudi predpražniki, ki se zgrbančijo in vihajo, ko postanejo mokri. Kaj hitro se z nerodnimi zimskimi čevlji spotaknemo ob privihan rob ali neravno površino. Bolje je, da so predpražniki vtopljeni v površino tal, kar pomeni, da so v talni poglobljeni odprtini. Prosto položeni so primerni le tisti, ki so spodaj gumirani in se ne premikajo, ko stopimo nanje.

Nadstrešek nad vhodom je res dobrodošel, da lahko tudi ob sneženju v miru poiščemo ključ in odklenemo vrata. Obenem pa dovolj velik nadstrešek tudi ohranja vsaj del podesta pred vrati brez snega ali ledu. Če bomo prenavljali dostop do hišnih vrat in prostor pred garažo, si morda lahko vsaj na delu poti do vrat privoščimo talno gretje, ki ga vklopimo takrat, ko je zmrzal najhujša. Sicer tako ogrevanje ni najbolj ekonomično, a morda je to ravno tisto, kar smo potrebovali za varnejši dostop.