Praznik vseh svetih oziroma dan spomina na mrtve v Sloveniji tradicionalno poteka ob obisku grobov, polaganju cvetja in vencev nanje ter prižiganju sveč v spomin na pokojne. Ta krščanski praznik slavijo tudi v številnih drugih državah po svetu, kar v 54. pa ga obeležujejo tako kot mi: 1. novembra (vsi sveti) in 2. novembra (spomin vseh vernih rajnih). V večini držav se ob prazniku vseh svetih ne spominjajo le svetnikov, pač pa vseh umrlih.

V mnogih od teh 54. držav je 1. november, tako kot pri nas, državni praznik oziroma dela prost dan, na primer v Avstriji, na Hrvaškem, Madžarskem, v Italiji, Franciji, delih Nemčije in Švice, Španiji, Belgiji, Boliviji, Čilu, Lihtenštajnu, Filipinih, na Poljskem, Portugalskem, Švedskem ... Kakšni pa so posebni običaji ob tem prazniku po svetu?

Avstrija in Bavarska

Poleg obiska grobov, polaganja cvetja in prižiganja sveč je v Avstriji in na Bavarskem običaj, da ob dnevu vseh svetih botri svojim krščencem podarijo pleteno kvašeno pecivo, ki mu pravijo Allerheiligenstreizel oziroma Streizel.

V nekaterih nemških deželah ta dan velja za t. i. "tihi dan", kar pomeni, da so določene vrste aktivnosti, kot so denimo koncerti ali plesni dogodki, omejeni oziroma prepovedani. 

Poljska

Na Poljskem je to tudi priložnost, ko se po obisku grobov ob kosilu ali večerji zbere družina. To je namreč čas, ko se zavedajo, kako dragocen je čas z bližnjimi, saj jih jutri morda ne bo več. Na Poljskem tudi verjamejo, da če je na ta dan slabo vreme, bo prihodnje leto – leto smrti. 

Drugega novembra pa na Poljskem praznujejo t. i. zaduszki. Nekateri ob tem dnevu še vedno gojijo star običaj, ko pospravijo in počistijo svojo domačo hišo, po tleh pa posujejo pesek. Verjamejo namreč, da se duše na ta dan vrnejo domov, zato pustijo odklenjena vhodna vrata in okna. V središče hiše postavijo klop, na katero postavijo vedro z vodo, brisačo in glavnik, da se pokojnik lahko še zadnjič umije in počeše, preden se odpravi nazaj v onostranstvo. 

Španija, Portugalska 

V teh deželah, kjer so krščanske navade precej prisotne v vsakodnevnem življenju, je v navadi, da ljudje na ta dan pripravijo daritev. Ponavadi spečejo poseben kruh, ki mu pravijo kruh za mrtve.

Na Portugalskem poznajo ob tem prazniku tudi običaj "Pão-por-Deus" (pravijo mu tudi santorinho, bolinho ali fiéis de Deus), kar v grobem prevodu pomeni "kruh za Boga", ko gredo otroci od vrat do vrat, ljudje pa jim darujejo pecivo, oreščke, granatna jabolka, sladkarije in podobno. 

Gvatemala

Na ta dan v Gvatemali postrežejo posebno jed, ki ji pravijo "fiambre" in je pripravljena iz hladnega mesa in zelenjave. Običajno nekaj jedi odnesejo tudi na pokopališče, kjer jo pustijo ob grobu za pokojnike. 

Zanimiv običaj je tudi spuščanje pisanih zmajev na pokopališčih, kar naj bi po njihovem prepričanju pomagalo povezati žive in mrtve. 

Mehika

Praznik vseh svetih v Mehiki sovpada z praznovanjem dneva mrtvih (Día de Muertos). In ko rečemo praznovanje, je to verjetno prav v Mehiki še najbolj podobno resničnemu praznovanju. Mehiška tradicija praznovanja dneva mrtvih je tako posebna, da jo je celo Unesco razglasil za nesnovno kulturno dediščino človeštva. 

Praznujejo ga kar dva dni. Začne se 1. novembra, zaključi pa ponoči 2. novembra. Prvi dan je posvečen spominu na otroke, ki so umrli (Día de los Inocentes), drugi dan pa se spominjajo vseh preminulih odraslih. Najbolj zanimivo pa je, da ta praznik ni žalosten, pač pa Mehičani pripravijo pravo "zabavo" v spomin vseh, ki niso več z nami. 

Mehiški dan mrtvih je prežet s številnimi običaji, med najbolj znanimi je daritev (ofrenda). Doma ali na grobu izdelajo nekakšen oltarček, na katerega položijo slike pokojnikov, njihove najljubše jedi, pijače, osebne predmete, igrače, podobice, sadje, dekoracijo, sladkarije v obliki lobanj, sveče, cvetje, vodo, sol, kruh in podobno. 

V Mehiki namreč verjamejo, da v noči s 1. na 2. november duše mrtvih ljudi znova pridejo v naš svet in obiščejo kraje, kjer živijo njihovi prijatelji in družine. Prvo noč pridejo duše otrok, drugo noč pa duše odraslih. Prav zato se še posebej potrudijo in pripravijo jedi, ki so jih pokojniki imeli najraje, saj verjamejo, da se pridejo pogostit z njimi. Takšne daritve postavljajo povsod, v domovih, v šolah, na pokopališčih, v cerkvah, trgovskih centrih, na glavnih trgih ... 

Tudi tukaj pripravljajo poseben kruh za mrtve (pan de muerto), ki ga v tem času prodajajo tudi v vseh pekarnah in trgovinah. 

Še ena izstopajoča posebnost Mehike, ki je že zelo prepoznavna po svetu, pa so lobanje oziroma "calaveritas", ki krasijo domove, mesta in pokopališča. Gre za pisane lobanje različnih velikosti, pogosto so izdelane iz čokolade ali sladkorja. Včasih pa ljudje porišejo svoje obraze tako, da so videti kot lobanje. 

Še ena tradicija pa so t. i. "calaveritas literares", kar bi dobesedno lahko prevedli kot literarne lobanjice. Gre za tradicijo, da ob dnevu mrtvih pišejo in recitirajo zbadljive pesmi oziroma rime, s katerimi se obregnejo ob določene družbene dogodke, znane ljudi (politike, igralce itd.) ali družinske člane in prijatelje. 

Zgodovinsko ozadje praznika

Po nekaterih virih ima praznik vseh svetih izvor v 4. stoletju, ko so kristjani v Grčiji podoben praznik v čast vseh mučenikov in svetnikov praznovali prvo nedeljo po binkoštih. Spet drugi viri pa navajajo, da se je praznovanje v spomin "vseh mučencev" začelo že v letu 270. 

Prvo zabeleženo praznovanje vseh svetih naj bi se zgodilo 13. maja 609, ko je papež Bonifacij IV. od bizantinskega cesarja Focasa prejel nekdanji tempelj Panteon v Rimu, ki ga je nato pretvoril v krščansko cerkev in jo posvetil sv. Mariji in mučencem. Papež naj bi ta dan nato razglasil za praznik v čast blažene device Marije in vseh mučencev. 

Papež Gregor III. (731-741) je nato praznik prestavil na 1. novembra, ko je kapelo v rimski baziliki Sv. Petra posvetil vsem svetim. Sprva je šlo le za lokalni praznik, nato pa ga je Papež Gregor IV. leta 835 razširil na celotno Rimskokatoliško cerkev. Nekateri zgodovinarji menijo, da je Cerkev datum 1. november izbrala načrtno, zato, da bi z njim zamenjala poganski Festival mrtvih (znan tudi kot Samhain ali praznik Samana, gospodarja smrti). Pred prihodom krščanstva so ljudje namreč verjeli, da se ob prvem novembru zabriše meja med svetom živih in mrtvih in da takrat po svetu hodijo zlobni duhovi, ki iščejo ljudi. Da bi prelisičili te zle duhove, so se ljudje začeli preoblačiti v strašljive kostume. Te tradicije so se ohranile kljub prehodu na krščanstvo, predvečer praznika vseh svetih pa se v angleško govorečem svetu imenuje Halloween, kar je skrajšano iz "All Hallow's Eve" (prevod: predvečer vseh svetih).

V Rimskokatoliški cerkvi velja praznik vseh svetih za strogo obveznost, kar pomeni, da se verniki na ta dan morajo udeležiti maše, te dolžnosti pa so oproščeni le v izjemnih okoliščinah, ko to ni mogoče (npr. bolezen).