Razpokan pod, ki se poleti močno segreje, neprivlačen videz in tla, ki so mnogo nižja kot v stanovanju – vse to nas odvrača od uporabe balkona za sprostitev.  

Balkoni imajo na tleh lahko različne tlakovce. V starejših stavbah je to morda teraco oziroma razne plošče; betonske, kamnite, opečne ali keramične. Pod na balkonu je v starejši gradnji precej nižji od tal v prostoru, tudi balkonska vrata imajo visok prag. Pri novejši gradnji pa je pogosto pod balkona v isti višini kot pod v prostoru, iz katerega na balkon stopamo, praga ni. Tako namreč lahko dosežemo pravo povezljivost notranjega in zunanjega prostora, da je balkon ali terasa del bivalnega prostora v poletnih mesecih. Poleg tega pa je taka rešitev mnogo uporabnejša in varnejša tudi za starejše, ki se lahko sicer ob visokem pragu spotaknejo. Tisti, ki pri hoji uporabljajo palico ali hojco, so še posebej izpostavljeni, na vozičku pa jim je ob visokem pragu in razliki v višini poda dostop do balkona praktično onemogočen. Z dodajanjem montažne klančine naredimo zasilno rešitev, ki ni vedno mogoča, če je balkon majhen. Klančina namreč potrebuje kar nekaj prostora, gibalno ovirani pa potrebuje dovolj prostora za gibanje. Oseba na vozičku namreč potrebuje dovolj prostora, da se na balkon pripelje, se tam obrne in vrne nazaj. Še posebej pomembno je v takem primeru, da na balkonu ni navlake, pohištva, skratka stvari, ki bi ovirale gibanje. To pa še ne pomeni, da tak balkon ne more biti prijetno urejen. 

Kadar so tla na balkonu neravna, dotrajana ali prenizka glede na notranje prostore, se nam zdi, da nas to ovira pri ureditvi balkona in bi vsekakor radi to spremenili ali vsaj prilagodili. Najpreprostejša rešitev je, da pod z montažnimi elementi preprosto povišamo. To so lahko deske iz pravega lesa ali kompozitnega materiala, lahko pa so tudi montažne plošče. V obeh primerih lahko padavinska voda med deskami ali ploščami odteka. Kvadratne plošče, ki so velike nekje med 30 in 40 centimetri, polagamo preprosto na tla, drugo ob drugi. Plošče so lahko lesene, tudi plastične, obložene s keramiko ali umetno travo. Njihova prednost je, da jih lahko polagamo sami, brez posebne predpriprave. Poleg tega pa plošče lahko jeseni poberemo in zložimo na kup ter pokrijemo, če ne želimo, da so ves čas mokre in pod snegom. Na takih ploščah ali lesu lahko hodimo tudi bosi, na keramiki ali betonu je pod lahko prevroč ali pa prehladen. Tudi občutek urejenosti balkona je takoj drugačen, še posebej, ko dodamo stol, mizico, veliko lončnico ali si kako drugače uredimo svoj poletni kotiček na balkonu. Tla lahko pometemo, spihamo, posesamo ali tudi pomijemo. 

Če ne želimo lesenega poda ali montažnega poda iz plošč, se lahko odločimo za tepih iz sisala, kokosa ali umetnih vlaken, pa tudi umetno travo. Taki tepihi so trpežni, odporni na vremenske vplive, vendar se voda v njih vseeno zadržuje, in se nekaj časa sušijo. Sicer pa jih po potrebi lahko posesamo kot notranji tepih. Po tepihu pa se težko premika voziček. Robovi so lahko nevarni, da se starostniki spotaknejo.  

Pod na balkonu ne sme biti drseč, ne v suhem in seveda ne v mokrem vremenu, sicer je neuporaben. Dotrajane balkonske površine se seveda lahko dovolj preprosto sanira, vendar naj bo izvedba strokovna in s primernimi materiali. Če tlakujemo balkon na novo ali ga obnavljamo, naj bo keramika primerno groba in ne pretemna, da poleti ni vroča. Preprosta rešitev so tudi epoksi premazi, morda s posutjem. Če na dotrajano površino polagamo novo keramiko, s tem za nekaj centimetrov dvignemo pod balkona in morda tudi znižamo višinsko razliko med tlemi v prostoru in na balkonu. 

Včasih so pri gradnji enodružinskih hiš dali več poudarka zaščiti tal na balkonu pred vodo kot pa dejanski uporabnosti in dostopnosti tega zunanjega prostora. Veliko balkonov pri starejših hišah ni bilo nikoli v uporabi, ampak bolj v okras hiši in čas je, da se to spremeni ter znamo izkoristiti tak zunanji prostor.