Divja odlagališča gradbenih odpadkov, osnovnih odpadkov, komunalnih, organskih, nevarnih, celo salonitne plošče, nedelujoča vozila, pnevmatike … Vse to in še več se najde na najrazličnejših lokacijah po Sloveniji, pretežno na lahko dostopnih kmetijskih površinah, kot so travniki, v gozdovih, poteh, vodotokih, velo na zavarovanih območjih Natura 2000. Vse strupene snovi pronicajo v zemljo, podtalnico in posledice so onesnažena prst, tekoče vode, posledično morje, vse skupaj pa močno vpliva na naše zdravje.

Društvo Ekologi brez meja letos 'še zadnjič' organizira akcijo Očistimo Slovenijo 2018, ki se bo odvijala 15. septembra letos. Zakaj še zadnjič? Ker je cilj, da v prihodnje ne bi več za nikomer čistili, temveč da bi preprečili, da do divjih odlagališč sploh prihaja. Kot je pojasnila Urša Zgojznik iz društva Ekologi brez meja, bomo tako morali v prihodnje ukrepati kot družba in si prizadevati, da zmanjšamo količino odpadkov in smetenja.

Register divjih odlagališč - slika je grozljiva

Jaka Kranjc iz društva Ekologi brez meja in vodja Registra divjih odlagališč v Sloveniji je poudaril, da je ključno delati na preventivi in da se investicija v dobro preventivo, kot kažejo podatki za tujino, večkratno povrne. Vsak evro, vložen v nadzor nad divjim odlaganjem in smetenjem, se državi povrne v višini 5 ali 6 evrov.

Težava divjih odlagališč ostaja

Na strokovnem posvetu v Ljubljani so se govorci strinjali, da težava obstaja in ostaja kljub že vloženemu trudu in dejstvu, da je bilo veliko divjih odlagališč že očiščenih in saniranih. Ravnanje z odpadki se v Sloveniji izboljšuje, ljudje imajo tudi več možnosti, kam in kako pravilno odložiti svoje odpadke, a dejstvo je, da se je z gospodarsko rastjo vrnila tudi rast količine nastalih odpadkov, je opozoril Kranjc. Kljub trendu zmanjševanja števila divjih odlagališč pri nas, se smetenje po drugi strani povečuje.

Največjo težavo predstavljajo v naravi odloženi gradbeni odpadki. Ti po nekaterih ocenah predstavljajo več kot 60 odstotkov vseh odpadkov na črnih odlagališčih. Sledijo kosovni in komunalni odpadki, nato organski, nevarni, azbest, nedelujoča vozila, pnevmatike …

"Če ne poznamo, kakšno je stanje, ne moremo ukrepati," je poudaril in s tem izpostavil težavo evidentiranja odlagališč in posodabljanja sistema. Kot pravi, je prva prijava in popis razmeroma preprosta zadeva. Preverjanje, ukrepanje in nato posodabljanje registra pa kompleksen proces.

Pri nadzoru stanja bi sicer morali po njegovi oceni sodelovati vsi, ki so redno na terenu - na primer planinci, gozdarji, ribiči, lovci in drugi. Težava je tudi še vedno premajhna informiranost in osveščenost ljudi.

2 milijona ljudi nadzira 150 inšpektorjev

Nad divjimi odlagališči po vsej državi bdi okoli 150 inšpektorjev - 57 jih ima inšpekcija za okolje in naravo Inšpektorata RS za okolje in naravo, okoli 90 jih deluje na lokalni ravni, je povedal predsednik Društva mestnih, občinskih in medobčinskih inšpektorjev in nadzornikov Slovenije Cvetko Staniša. Ti inšpektorji morajo bdeti nad dvema milijonoma prebivalcev ter velikim številom pravnih oseb. "Sam poostreni inšpekcijski nadzor problema ne bo rešil," je poudaril Staniša.

Državna inšpekcija je sicer v obdobju od 2015 do 2018 prejela 748 prijav, od tega največ iz Ljubljane in Maribora, je povedala Nevenka Žvokelj z inšpekcije. Največja težava je sicer že stara, to je ugotavljanje, kdo je odlagal oziroma odložil določene odpadke, v preteklosti pa so zavezanci po izdaji odločbe odpadke večinoma dejansko odstranili.

Kazni za isti prekršek zelo različne!

Staniša se je med drugim zavzel za spremembo zakonodaje, ki bi inšpektorjem omogočila uporabo nove tehnologije, na primer video posnetkov, pri ugotavljanju kršiteljev. Smiselno pa bi bilo tudi v novem zakonu o varstvu okolja enotno določiti sankcije za enako kršitev nezakonitega odlaganja po vseh občinah. Trenutno je namreč tako, da občina določa višino kazni. V enem primeru je bila tako predpisana kazen za isti prekršek v eni občini 80, v drugi pa kar 2.000 evrov.

Ob tem je poudaril še, da se pogosto pojavljajo težave z izterljivostjo sankcij, na primer izrečenih za krajo snovi z ekoloških otokov ali nepooblaščeno zbiranje sekundarnih surovin. Kakšen učinek ima namreč sankcija, ki je tako ali tako ni mogoče izvršiti?

Težavo Leon Kremžar, župan občine Miklavž, vidi tudi v tem, da je vračanje določenih odpadkov za državljane plačljivo. S tem, kot pravi, marsikoga odženejo z odpada v naravo. »Najdražji odpadek je v gozdu,« pravi. »Če nekomu, ki pripelje odpadni material na odlagališče, rečeš, da mora za to plačati 30 evrov, ta se zahvali in obrne, vemo, kje bo odpadek pristal. Odpelje ga v gozd. Zavedati se je treba, da je strošek potem za občino večji, kot če bi odpadek na odlagališču sprejeli zastonj.«

Kaj pa policisti?

Posameznike, ki odmetavajo ali odlagajo smeti, preganja tudi policija. A žal v luči pomanjkanja policistov za okoljske prekrške pogosto zmanjka časa, je povedal Benjamin Franca z Generalne policijske uprave. Trenutno je v Policiji zaposlenih okoli 8.100 policistov, kar je občutno premalo – moralo bi jih biti preko 11.000. Določene policijske postaje imajo tako manj kot 60-odstotno zaposlenost, kar pomeni, da se tudi okoljskim zadevam težje posvečajo. Prioriteto tako policija daje najhujšim premorom, ki jih je razmeroma malo. Je pa Franca opozoril na velika siva polja na področju ekološke kriminalitete, skromen je tudi uspeh pri odkrivanju storilcev. Večinoma, pravi, ni prijavitelja. Kakšna priča prijavi dogodek, a z veliko zamudo. Do tedaj se tako že zabrišejo sledi in možnosti, da najdejo storilca, so minimalne. Vsak prekršek se sicer zapiše, obravnava, ker so pooblastila policistov omejena (policisti lahko kaznujejo recimo za odmetavanje odpadkov skozi okno neposredno med vožnjo), pa za nadaljnje postopke zadeve predajo pristojnim inšpekcijskim službam.

Nova zakonodaja

V pripravi novega zakona o varstvu okolja so se na ministrstvu za okolje in prostor posebej posvetili problematiki sanacije starih bremen in podzemnih jam, je povedala generalna direktorica direktorata za okolje na ministrstvu za okolje in prostor Tanja Bolte. Na ministrstvu želijo med drugim posebno namensko postavko, na kateri bi bila na voljo sredstva za to sanacijo.

Opozorila je tudi na velike razlike med občinami, ko gre za cene odlaganja gradbenih odpadkov, denimo azbestnih kritin. "Dobivamo veliko dopisov s strani občanov, da je ceneje zamenjati kritino kot to kasneje odložiti," je ponazorila govornica. Tako je treba razmisliti, da bi država sofinancirala ali se z občinami dogovorila za nižje cene odlaganja tovrstnih odpadkov, je še menila.