OHS so del mednarodne mreže Open House Worldwide, ki deluje že v 30 mestih po celem svetu. Festival pri nas deluje od leta 2010, v tem času pa so odprli več kot 390 objektov, ki si jih je ogledalo preko 15.000 ljudi.

OHS in arhitekturna knjižnica sta namenjena vsem, ki bi si izbrane objekte radi ogledali od blizu, vanje vstopili ali več o njih izvedeli na spletu, če povzamemo, torej najširši javnosti. Organizatorji festivala želijo ljudem pokazati, da kakovostna arhitektura ni nujno draga ter da so pomembne uporabne rešitve, ki izboljšujejo kakovost življenja. Vsak tako lahko iz prve roke dobi nasvete glede gradnje, hkrati pa se poveže z arhitekti, uporabniki, lastniki, izvajalci in drugimi strokovnjaki. To je zelo pomembno, saj sicer nimamo veliko priložnosti objektov ’preizkusiti’ tako kot na primer oblačila ali avtomobile in posledično nimamo razvitih pravih kriterijev za njihovo vrednotenje ter za odločanje o gradnji, prenovi in vzdrževanju.

Hiše gradimo za 50 ali celo 100 let in za štirimi stenami doma preživimo precej časa, a se le redko zavedamo vpliva grajenega prostora na naše življenje in delo, torej na počutje, zdravje, varnost, uspešnost in učinkovitost. Namen letošnjega festivala OHS je zato pri ljudeh spodbuditi ravno to zavedanje. Kot je pokazala raziskava Barometer, narejena med 12.000 Evropejci v 12 različnih državah, si ljudje sicer želijo, da bi bil njihov dom zdrav in se zavedajo povezave med zdravim načinom življenja in domom, ne zavedajo pa se, kaj pravzaprav vpliva na zdravo bivanje. Večina jih meni, da sta svež zrak in dnevna svetloba pomembna za splošno ugodje, ju pa ne povezujejo s kliničnimi boleznimi, na primer astmo, alergijami, utrujenostjo …

Zanimivo je dejstvo, da 37 odstotkov gospodinjstev s štirimi in več člani, ki trpijo za astmo ali alergijami, še kako ve, kaj pomeni življenje v nezdravih stavbah, kljub temu pa pozimi ne zračijo prostorov pogosteje kot ostali, čeprav je to nujno. Vzdrževanje zdrave bivalne klime povezujejo predvsem s stroški in emocijami, kot pa s kliničnimi razlogi. Zadnja izmed ugotovitev raziskave je, da bodo ljudje investirali, če je povratek stroškov hiter in realen. V kolikor je zagotovljena nižja raba energije ali povečano bivalno udobje, bo lastnik hitreje voljan investirati.

Nove direktive o energetski učinkovitosti

Vsak, ki se odloča za gradnjo nove hiše, pa naj bo ta klasična ali montažna, želi sebi in svoji družini zagotoviti sanjski dom, ki bo nudil zavetje in toplino. A treba se je zavedati, da je gradnja hiše dolgotrajen, naporen in stresen proces, ki zahteva ogromno časa, energije, dela, odrekanja, posvetov in sodelovanja s številnimi strokovnjaki, konec koncev pa je seveda tudi velik finančni zalogaj, sploh v današnjih časih, ko se marsikdo komaj bori za preživetje. Ravno zato je treba poiskati rešitve, ki so dosegljive tako po finančni kot po organizacijski in izvedbeni plati, predvsem pa takšne, ki nam bodo kljub morebitni nekoliko večji začetni investiciji dolgoročno zagotavljaje popolno varnost, udobje in prihranke. S stališča energetske učinkovitosti je to še posebej pomembno, zato je med najpomembnejšimi zahtevami prenovljene Direktive o energetski učinkovitosti stavb ravno prehod na skoraj nič energijsko gradnjo novih stavb. Od 31. decembra 2018 dalje bodo morale biti vse nove javne stavbe skoraj ničenergijske, vse ostale nove stavbe pa bodo morale biti skladne z novimi zahtevami dve leti kasneje. Skoraj ničenergijska hiša je hiša z zelo visoko energetsko učinkovitostjo. Za stavbo, ki potrebuje le minimalno količino energije, bi večinoma morala zadostovati energija, pridobljena iz obnovljivih virov, vključno z energijo iz obnovljivih virov, proizvedeno na kraju samem ali v bližini. Ker jo narekuje zaveza k čim nižji porabi energije, zahteva gradnja skoraj ničenergijskih hiš veliko znanja in natančnosti, seveda pa to pomeni za gradbince in arhitekte nov pristop in jim hkrati predstavlja velik izziv.

Skandinavska hiša

Velik izziv tako za izvajalce kot arhitekte pa je seveda energetsko učinkovite rešitve, zahtevnost terena in okolice ter sodobne trende gradnje uskladiti z željami, potrebami ter finančnimi zmožnosti investitorja. Idealen primer odličnega sodelovanja med arhitekti in investitorjem je t.i. Skandinavska hiša, ki smo si jo v sklopu OHS za novinarje ogledali tudi mi in se na lastne oči prepričali o zadovoljstvu lastnika. Ta je kar 40 let živel na Švedskem, zato je želel v svoj novi dom vnesti skandinavske elemente – od tod tudi ime. Svoje želje je predstavil arhitektoma Mojci Gregorski in Mihi Kajzelju in zasnovala sta čudovito hišo, ki privablja množice radovednežev iz vseh koncev, lahko pa si jo ogledate tudi vi v sklopu festivala OHS. Sama arhitektura je zelo razgibana, saj ima hiša kar pet medetažnih nivojev. Sestavljena je iz različnih materialov, masivna lesena konstrukcija pa je iz križno lepljenega lesa. Temelji, klet in nizko pritličje so betonski, mestoma z opečnimi polnili. Dva jeklena okvirja okoli zgradbe pomagata pri potresni stabilizaciji objekta v prečni smeri. Tako glavni večvišinski prostor objekta lahko ostaja odprt, brez prečnih sten. V okvirja se obenem obešata strešna konstrukcija iz masivnih križno lepljenih plošč in galerija, ki se dviga nad osrednjim prostorom hiše. Velika vogalna odprtina v smeri proti severozahodu je zaradi inovativne konzolne zasnove lesenih plošč brez podpornega stebra. Hišo kot rečeno zaznamuje predvsem skandinavska odprtost in povezanost z naravo. Bivalni del je odprt do stropa dvokapne strehe, velika okna pa nudijo čudovit pomirjujoč razgled iz skoraj vseh prostorov. Hiša ima zunanji bazen, ki je umeščen na najnižjo teraso. Del stavbe ob bazenu, kjer so prostori za rekreacijo, ima ozelenjeno streho. Tako narava sproščeno prehaja v notranje bivalne prostore.

Prizidek Biotekniške fakultete

V sklopu OHS pa si seveda lahko poleg zasebnih objektov lahko ogledate tudi infrastrukturne, izobraževalne in rekreacijske objekte, pa turistične, poslovne, kulturne in zdravstvene objekte, potem odprte prostore, interierje, prenovljene in nagrajene objekte ter skoraj nič energijske hiše. Mi smo pokukali še v čisto nov prizidek Biotehniške fakultete v Rožni dolini, ki so ga slovesno odprli v začetku decembra lani, pravijo pa mu tudi ’prilesek’, saj je, kot že ime pove in kot se za oddelek za lesarstvo spodobi, večinoma iz lesa. Nosilna konstrukcija ’prileska’ je v celoti iz lesenih masivnih križno lepljenih plošč in lesenih krivljenih nosilcev, prav tako je lesena izolacija, fasada in stavbno pohištvo. Objekt je pravokotne oblike in ima izvedeno ločno streho. Zunanje stene objekta so izolirane s kombinacijo celulozne izolacije in trdih lesenih vlaknenih plošč, prezračevana lesena fasada pa je prav tako kot stavbno pohištvo ter okrogli leseni stebri izvedena iz termično modificiranega smrekovega lesa. Investicija, s katero so se uresničila prizadevanja številnih lesarjev za združitev celotnega oddelka na eni lokaciji, je stala skoraj 1,1 milijona evrov, zanjo pa so bili uporabljeni najmodernejši materiali in sistemi gradnje. Pri projektu so sodelovali arhitekti Rafael Draksler, Taja Huter in Peter Pogačnik, pa seveda gradbeni, strojni in elektro inženirji … S prvimi gradbenimi deli so začeli letos avgusta, konec novembra je bil objekt že primeren za vselitev. Za to so poskrbeli predvsem sodobna lesena gradnja, dobro vodenje investicije in skrbna priprava projektov.

Seznam ostalih objektov, ki si jih lahko letos ogledate, najdete na spletni strani festivala.