Zanimivo vprašanje, še zlasti, ker pogled na balkone in perilo na vrveh kaže, da se marsikdo ne zaveda, koliko dela bi si lahko prihranil, če bi se dela lotil z glavo. Skrbno obešanje se obrestuje, saj perilo, ko je suho, lepše in hitreje zlikamo oziroma zložimo (trikotaže ni nujno likati).

Priporočljivo je, da vsak kos perila potem, ko ga vzamemo iz stroja, najprej stresemo, da se razširi in raztegne. Gladke kose perila, kot so posteljnina, kuhinjske krpe, plenice, brisače, obešamo, če je le mogoče, za rob brez prepogibanja, tako se med sušenjem dodatno raztegnejo; gub bo manj. Oblačila obešamo za spodnji rob, hlače za pas, seveda spet v raztegnjenem stanju.

Marsikdo pripenja manjše kose oblačil le z eno kljukico. Tako najpogosteje visijo otroška oblačila in spodnje hlače, to pa pomeni nepotrebne dodatne gube. Če jih obešamo v raztegnjenem stanju, jih lahko zložimo brez likanja, saj z glajenjem perilo prav solidno zravnamo. Oblačila iz občutljivih materialov, srajce, bluze, obleke, lahko tudi majice, najlepše sušimo na obešalnikih, saj tako ohranijo obliko, pa tudi zmečkanin od kljukic ne bo.

Perilo poberemo, če je le mogoče takoj, ko je suho. Če se presuši, ga bomo težje zlikali. Zelo občutljive kose, volnene puloverje in druge pletenine sušimo na brisači na vodoravni podlagi. Pomembno je, da mokro pletivo zgladimo z roko, da oblačilo ohrani svojo osnovno obliko, in da preprečimo neželeno raztegovanje.

Pa še nasvet: perilo vedno sušimo na vetru (perilo, ki valovi v vetru, je mehkejše na otip) in v senci! Na soncu lahko barve obledijo, beli kosi pa porumenijo. Če ne morete sušiti na ta način, poskrbite, da se bodo oblačila sušila obrnjena, z notranjo stranjo navzven.