Pravijo, da moramo biti ravno prave volje za pospravljanje, in najbrž je res nekaj na tem, še posebej pa to velja za temeljito pospravljanje garaže, kleti ali podstrehe. Samo tako lahko tudi kaj zavržemo, ne da bi čisto vsako stvar odložili na poseben kupček in prihranili za druge čase. Seveda si moramo za večje pospravljanje vzeti tudi dovolj časa, ko nas ne obremenjujejo druge obveznosti. Ne sme biti prevroče, pa še kakšnega pomočnika gotovo potrebujemo. 

Na podstrehi je pospravljanje še posebej neprijetno. Tam je hoja zaradi strešne poševnine verjetno že tako težja,  pozimi je tam mraz, poleti pa zelo vroče. Težak dostop do podstrehe, do katere pogosto vodijo strme stopnice ali lestev, pa je tudi vzrok, zakaj se takega dela težko lotimo in ga prelagamo. V tem primeru se dobro obujmo, nadenimo si čelno svetilko in rokavice ter imejmo nekaj pomočnikov, da se bomo porazdelili po vsej poti in si podajali stvari do tja, kjer jih bomo kasneje pregledovali in sortirali. Volja do pospravljanja bi nas hitro minila, če bi morali vsakokrat z zabojem v roki sključeni po lestvi in stopnicah gor in dol. 

Pri pospravljanju garaže in kleti si lahko pogrnemo tla pred hišo in tja postavljamo stvari. Ko smo končali nošenje stvari iz stavbe, stvari pregledamo. Pripravimo si več škatel ali večjih vreč za odpadke. Imejmo ločeni vreči za mešane odpadke in za papir, predvsem pa sortirajmo vse posebne odpadke. To so lahko kosi pločevine, gradbeni material, posoda in steklo, stara oblačila, knjige in papirji, pa tudi nevarni odpadki, kot so pločevinke stare barve, razredčilo in podobno. Če ocenimo, da se bo nabralo veliko odpadnega materiala, kakšna dva tedna pred pospravljanjem naročimo odvoz kosovnega materiala prav pred hišo, kar je možnost, ki jo ima vsakdo – seveda v okviru količin odpadkov, ki nastanejo ob običajnem pospravljanju. Stvari na dogovorjeni dan postavimo na pločnik. Če imamo predmete in oblačila, ki bi jih lahko kdo še s pridom uporabil, je prav, da jih podarimo – morda poznani osebi, ki ji to pride prav, ali poiščemo druge možnosti. Tako lahko čista oblačila v vrečah damo v zabojnike za donirana oblačila ali jih odpeljemo v enega od humanitarnih centrov. Uporabne predmete in pohištvo pa lahko podarimo centru za ponovno uporabo ali na smetišču odložimo v predelek, ki je namenjen ponovni uporabi. Morda lahko kakšen predmet odnesemo tudi na bolšji sejem in ga prodamo. 

Med pospravljanjem in sortiranjem nas preplavijo spomini in bolj ko se spominjamo nekdanjih trenutkov in oseb, ki jih ni več, težje se ločimo od stvari in jih zavržemo. Prav je, da kakšno stvar obdržimo, jo odnesemo v stanovanje in postavimo kam, kjer nam bo bližje. Ostalo, česar nismo v desetletjih nikoli pogledali, pa zavržemo. Hranjenje običajnih predmetov in oblačil za potomce, da bi ti to kdaj uporabili, verjetno nima smisla. Se pa med kosi rabljenega pohištva lahko najde kakšen stol, mizica, omara ali komoda, ki je s časovnim odmikom postala zanimiva in iskana.  Velika verjetnost je, da je kakovostne izdelave. Prav je, da tak predmet obdržimo ali ga vsaj prodamo, če nas ne zanima. Prav je, da se ohranja tradicija, tudi če ne gre za tako zelo stare kose.  

Pospravljen prostor na koncu še počistimo, lahko ga tudi prebelimo. Naj bodo stvari, ki so ostale, urejene na policah, v škatlah in zabojih, opremljenih z napisi. Kupimo lahko preproste in poceni odprte police. Če pa smo v stanovanju menjali pohištvo, obdržimo omare, visoke ali nizke, odstranimo vrata in korpuse postavimo na podstreho ali v klet. Rešitev je poceni, dokupimo še škatle s pokrovi, ki jih postavimo na police, in rabljene stvari bodo pregledno urejene. Starejši si lahko naredijo seznam stvari, ki so na policah, in ga imajo na vidnem mestu, da bodo lahko našli, kar iščejo. V prihodnje pa pazimo, da ne bomo prostora spet prehitro natrpali z navlako.