Kumin je sorodnik peteršilja

Kumin je začimba, pridobljena iz posušenih semen enoletne rastline, ki spada v enako družino kot peteršilj. Prepoznamo ga po značilni obliki čolnička, ki spominja na kumino. 

Vse o kumini, preberite TUKAJ. 

Kumin ima topel, zemeljski okus in aromo z malo sladkobe in grenkobe

Poznamo več sort, najbolj znana in priljubljena različica ima semena rjavkasto rumene barve, obstajajo pa tudi črni kumin, zeleni kumin in beli kumin. V indijskih receptih bomo najpogosteje našli cela semena, ki jih dodamo v vroče olje že na začetku kuhanja, medtem ko je mleti kumin navadno sestavina mehiških in bližnjevzhodnih jedi, kot so chili con carne, omaka za pečeno meso, pečen fižol ter najrazličnejše juhe in marinade. Prav tako je nepogrešljiv v že pripravljenih mešanicah začimb – garam masala, curry v prahu, achiote, adobos, berbere in bahaarat. 

Bolj intenziven okus kumina dosežemo tako, da cela semena rahlo popražimo na suhi ponvi in jih nato po želji zmeljemo v mlinčku ali stremo v možnarju.

Mleti kumin, ki ga dobimo z mletjem suhih praženih semen, lahko dodamo v jed na začetku ali ob koncu priprave, saj za sprostitev arome ne potrebuje toplotne obdelave, kot je to v primeru semen.

Kumina je starodavna začimba, ki jo gojijo v Egiptu in na Bližnjem vzhodu

Da njegova priljubljenost sega davno nazaj, potrjujejo najdbe v 4000 let starih izkopaninah v Siriji in Starem Egiptu. Te dokazujejo, da so ga uporabljali kot začimbo in kot element pri ohranjanju mumij. Kasneje se pojavi tudi v Svetem pismu, tako v Stari kot Novi zavezi. V mehiško in južnoameriško kuhinjo se je prebil po evropski kolonizaciji, ko so ga s seboj prinesli Španci in Portugalci.

Kumin je toploljubna enoletnica

Kumin je nežna cvetoča enoletnica iz družine peteršilja, ki jo gojimo zaradi semen. Rastlina zraste od 30 do 60 cm v višino in tvori dišeče rožnate ali bele cvetove. Ti se pojavijo sredi poletja, v tem času pa lahko nabiramo tudi kuminove liste, ki so prav tako užitni. Cvetom sledijo značilna dišeča semena, ki dozorijo približno 120 dni po sajenju.

Kot sredozemski pridelek kumina ne prenaša zmrzali in zahteva dolgo in vročo rastno dobo

Gojimo ga lahko tudi v hladnejšem podnebju, vendar je v tem primeru priporočljivo, da semena najprej posadimo v zaprtem prostoru, sadike pa presadimo na vrt šele, ko temperatura ozračja doseže vsaj 15 stopinj Celzija. Ker se ne presaja dobro, je za setev dobro uporabiti biorazgradljive lončke, ki jih lahko posadimo neposredno na vrt.

Kaljenje traja približno 14 dni, namakanje semen za približno osem ur pred setvijo pa bo povečalo stopnjo kalitve.

Rastlino nato posadimo na sončno lego, najbolje v dobro odcedno peščeno ilovico, ki jo v vročih dneh pokrijemo z zastirko, da preprečimo prehitro izhlapevanje vode. Gojimo jo vedno v šopih, da se posamezne rastline med seboj podpirajo. Pretirano zalivanje ni potrebno, bolj smiselno je redno pršenje celotne rastline. 

Kumin je izjemno cenjen tudi kot zdravilo v tradicionalni medicini

Zaradi svoje značilne intenzivne arome je izjemno cenjen v kulinariki, vendar pa to ni edino področje njegove uporabe. Tradicionalna medicina namreč že dolgo raziskuje pozitivne učinke na zdravje in možnosti uporabe v zdravstvene namene. V literaturi je tako veliko dokazov o biomedicinskih aktivnostih kumina, ki se na splošno pripisujejo bioaktivnim sestavinam, kot so terpeni, fenoli in flavonoidi.

Številne študije, opravljene v zadnjih desetletjih, potrjujejo njegove ugodne učinke, zlasti pri sladkorni bolezni, dislipidemiji, hipertenziji, boleznih dihal, vnetnih boleznih in celo raku.