Bazilika

Bazilika je izjemno aromatična rastlina, ki izvira iz južne Francije in Italije. Spada v družino ustnatic tako kot meta, majaron in origano. Italijanske kuhinje si brez te začimbe prav gotovo ne moremo predstavljati, njena uporaba pa se je razširila tudi na druge dele Evrope. Ime je dobila po latinski besedi za kralja, od tod pa prihaja tudi enako poimenovanje za imenitnejše cerkvene objekte. 

Ima sladek, rahlo poprast okus. Bazilike po botaničnih značilnostih delimo na indijske in azijske vrste na eni ter na evropsko-mediteranske vrste na drugi strani. Najbolj znane vrste bazilike, priljubljene v mediteranski kuhinji, imajo liste zelenih barv in so najrazličnejših oblik. Uporablja se v različnih jedeh in dodatkih, kot so pesto, omake, juhe, solate, marinade in prelivi. Dobro se ujema z drugimi mediteranskimi začimbami, predvsem s peteršiljem, origanom, timijanom, žafranom in rožmarinom.

Pri setvi bazilike v zeliščni oziroma cvetlični lonček s premerom 10 centimetrov seme le pritisnemo v zemljo in ga z njo ne prekrivamo. Zaradi naravne selekcije dve od petih semen ne bosta vzklili, mlade poganjke pa po potrebi še dodatno razredčite.

Ko mlade rastline zrasejo do višine 10 centimetrov, jim odrežite zgornji del stebla, tako da na baziliki ostaneta dve tretjini listov. Tako boste rastlini pomagali, da požene stranske vejice in se okrepi. Ko se vam bo sredi poletja zazdelo, da je v vašem zeliščnem lončku nastala gneča, dve rastlini presadite ali pa ju podarite sosedi. Več  vzgoji bazilike si preberite TUKAJ.

Origano

Origano je divje zelišče, ki uspeva po vsem Sredozemlju. Soroden je majaronu, vendar ima nekoliko močnejši okus. Najdemo ga v francoskih, grških in italijanskih jedeh, zlasti v receptih na osnovi paradižnika. V sredozemsko kuhinjo prinaša topel, aromatičen, rahlo pikanten okus. 

Uporablja se tudi za mariniranje mesa in morskih sadežev pred peko na žaru ter za začinjanje oliv, sirov, zelenjave (zlasti jajčevcev), jajčnih jedi, žitaric, kruha, enolončnic, mesa, perutnine in solat. Najpogosteje se ga kombinira z baziliko, česnom, timijanom in peteršiljem. 

Origano lahko gojimo tako na vrtu kot na balkonu ali terasi v posodah. Sadike pridobimo z delitvijo grmička (jeseni ali spomladi) ali s podtikanjem rastnih vršičkov (sredi poletja). Med sadikami na vrtu naj bo 30 cm prostora v vrsti in 50 cm med vrstami. Najbolj bodo uspevale sadike, ki bodo pred presajanjem na prosto prezimile, hvaležne pa bodo topli in sončni legi. Tla niso tako pomembna, je pa prednost, če so plodna, globoka in odcedna. Če sejemo seme, moramo zagotoviti namakanje in preprečiti izsuševanje tal. Ko rastlina zraste nekje do 15 cm, jo skrajšamo na višino okoli pet centimetrov, da preprečimo razvoj stranskih poganjkov in bujno pokončno rast.

Več o vzgoji origana in kakšne vrste poznamo, si preberite TUKAJ.

Rožmarin

Rožmarin je avtohtona sredozemska začimba z listi v obliki iglic. Je sladkega okusa s pridihom po lesu. Gotovo lahko rečemo, da so mediteranske začimbe ene najbolj aromatičnih, za rožmarin pa to zagotovo velja še toliko bolj. Uporabljamo ga lahko svežega ali posušenega kot zelišče. Za močno aromo je dovolj že najmanjša vejica, ki jo dodamo jedi med kuhanjem in nato pred serviranjem odstranimo. Italijanski kuharji ga pogosto uporabljajo v marinadah, na pečenem krompirju, za obogatitev jedi na žaru, kot so zelenjava, perutnina in morski sadeži, dobro pa se obnese tudi v enolončnicah, omakah in prelivih. 

Da bomo imeli rožmarin vedno pri roki, ga lahko razmnožimo s potaknjenci.  Sicer ga je mogoče razmnoževati tudi s semeni, a gre v tem primeru za veliko bolj dolgotrajen postopek. Kalitev namreč traja okoli šest tednov ali več, mlade rastlinice pa potrebujejo stalno temperaturo okoli 20 stopinj Celzija. Kot rečeno, je razmnoževanje s potaknjenci veliko bolj preprosto in učinkovito. Za to potrebujemo odraslo rastlino rožmarina (ki jo lahko med drugim najdemo v kakem obmorskem kraju) in škarje. 

Več o vzgoji rožmarina si preberite TUKAJ.

Žajbelj

Rahlo smolnatega okusa z okusno aromatično noto si je nemogoče predstavljati sredozemsko kuhinjo brez žajblja. Ta sorodnik mete je bil priljubljen že v starih rimskih časih, njegovo njegovo latinsko ime Salvia officinalis pa izhaja iz latinske besede za reševanje ali zdravljenje in se nanaša na ugodne lastnosti, ki jih pripisujejo tej rastlini. Med številnimi vrstami žajblja sta v kuhinji pogosto uporabljeni predvsem dve: izjemno kakovosten dalmatinski žajbelj in redkeje dostopen grški žajbelj. Listi se uporabljajo predvsem kot zelišče, čeprav so užitna tudi stebla.

Prijeten, rahlo grenak okus žajblja najpogosteje najdemo v jedeh iz severne Italije in francoske pokrajine Provanse, vključno s testeninami, jedmi z rižem, perutnino, ribjimi in jajčnimi jedmi, teletino, telečjimi in piščančjimi jetri, jagnjetino, divjačino, solatami, raguji in paradižnikovo omako. Posušene liste uporabljamo tudi za pripravo čaja. V Italiji so žajbljevi listi, ocvrti na maslu, priljubljena priloga k vinu.

Drobnjak

Spada v družino čebulnic, vendar je blažjega in nežnejšega okusa kot čebula. Njegovi, votli, cevasti listi, ki jih uživamo surove, so eno najbolj priljubljenih kulinaričnih zelišč tudi na Mediteranu. Že stari Rimljani so cenili njegov rahlo oster okus, v Sredozemlje pa naj bi iz srednje Azije prišel že pred tisočletji. Okus drobnjaka bo odlično začinil enolončnice, juhe, omake, mesne in zelenjavne jedi, jajčne jedi, solate, namaze, sire in sendviče. Drobnjak je še posebej okusen v kombinaciji s čemažem, pehtranom in peteršiljem.

Ta rastlina nima nič proti, če jo občasno malo okopljete in odstranite plevel. Zahteva sončno ali polsončno lego in obilno zalivanje. Dober sosed je papriki, paradižniku, zelju, kumaram, blitvi, korenju, jagodam, solati in rdeči pesi. Izjemno rad ima tudi družbo vrtnic. Nikar pa ga ne sadite zraven pora, graha, soje, leče in majarona. 

Timijan

Timijan je eno najpomembnejših zelišč sredozemske kulinarike. Dimljen, rahlo grenek, zeliščni okus spominja na nageljnove žbice. Ime timijan izhaja iz starogrške besede thymos, kar pomeni dim, saj so z namenom pokazati predanost Afroditi, boginji ljubezni, v tistih časih zelišče sežigali. Prepričanje o zdravilni vrednosti timijana, ki so ga gojile že stare civilizacije, pa se je ohranilo vse do danes.

V kulinariki se najpogosteje uporablja v suhi obliki, ker pa ga je razmeroma enostavno gojiti v lončku ali na vrtu, brez težav lahko uporabite tudi svežega, v kolikor ga imate. Še posebej priljubljen je v jedeh z jajci, fižolom in zelenjavo. Poleg prijetnega okusa je timijan močan antioksidant ter naravno antibakterijsko in protimikrobno sredstvo. 

Timijan in materina dušica bosta na vašem vrtu uspevala v približno enakih razmerah kot bazilika. Ti sredozemski grmovnici potrebujeta dobro odcedna tla, ki niso preveč kisla, sončno lego in zavetrje. Dobro bosta uspevali tudi v loncih na sončnih balkonih in terasah.

Na toplo lahko timijan sejete marca, na prosto pa od sredine maja naprej, in sicer v brazde do en centimeter globoko. Več o postopku vzgajanja timijana si preberite TUKAJ.