Kaj je resasti bradovec?

Resasti bradovec je goba, ki je v zadnjem času po zaslugi svojega prijetnega okusa in zdravilne moči našla pot na marsikateri balkon ali dvorišče. 

Velika, bela, kosmata goba, ki spominja na bujno levjo grivo ali pa na belo brado, je primerna za uporabo v najrazličnejših jedeh, pa tudi čajih in zdravilnih napitkih. Iz nje izdelujejo tudi kapsule ali tinkture, vse v upanju, da bi izkoristili njene številne potencialne koristi za zdravje.

Resasti bradovec je užitna goba iz družine bradark

Čeprav je nenavadnega videza, je zelo okusna goba in je lahko sestavina različnih slastnih jedi. Prepoznamo jo po okroglem mesnatem delu, ki je obdan z belimi resami, ki so med seboj združene in visijo navzdol. Te so debele in precej elastične.  Celotna goba meri 25 cm ali več. Mlada je popolnoma bele barve, s staranjem pa se spreminja v svetlo rumeno. Meso je čvrsto in krhko, vonj in okus pa blag in prijeten, nekateri menijo, da celo nekoliko sladek. 

Zgodovina in zdravilni učinki resastega bradovca

Resasti bradovec, uradno znan tudi kot Hericium erinaceus, je užitna goba, ki se v vzhodni Aziji že stoletja uporablja kot hrana in zdravilo, v Evropi pa je postal bolj priljubljen šele v zadnjem času. 

Na Kitajskem in Japonskem se že tisočletja tradicionalno uporablja za krepitev vranice, hranjenje črevesja in celo za zdravljenje raka. 

Zaradi svojih učinkov na osrednji živčni sistem se v tradicionalni kitajski medicini uporablja tudi proti nespečnosti in v pomoč pri mišični oslabelosti. Najpomembnejše učinkovine, ki jih najdemo v resastem bradovcu, so beta glukan, diterpenoidi, glioksilan in nekatere druge koristne spojine. Vsebuje tudi nekatere redke encime. 

Izpostavljeni sta dve učinkovini, ki spodbujata nastajanje nevronskih rastnih faktorjev. Ti imajo pomembno vlogo pri delovanju živčnih celic v centralnem in perifernem živčnem sistemu. Več kot dovolj razlogov torej, da jo vzgojite doma. 

Vzgoja resastega bradovca

Resastega bradovca lahko gojimo na tradicionalen način, to je na deblu ali pa tudi na substratu, podobno kot gobe šitake ali ostrigarje. Za gojenje na štoru se uporabljajo predvsem bukev, brest in hrast. V štor, velik vsaj pol metra, naredimo luknje in vanje dodamo gobji micelij. Po inkubacijski fazi jih hranimo na vlažnem in senčnem mestu. 

Za gojenje na substratu se uporabljajo žagovina in bukovi ostružki, sterilizirani pri temperaturi 120 stopinj. Te pustimo, da se popolnoma ohladijo, nato pa nanje dodamo micelij in pustimo v prostoru s sobno temperaturo, nekje do 23 stopinj Celzija. Ob ugodnih pogojih se inkubacijski proces konča približno po 16 do 20 dneh.

Sledi kalitev micelija, za kar je treba zagotoviti temperaturo od 20 do 25 stopinj in 95-odstotno zračno vlago. Svetloba v tej fazi ni potrebna, nujna pa je visoka koncentracija ogljikovega dioksida. Kaljenju sledi razvoj ploda. Temperaturo v tej razvojni fazi znižamo na 10 do 15 stopinj, relativno zračno vlago pa še vedno vzdržujemo pri 95 odstotkih. V teh pogojih naj bi se po sedmih dneh pojavila plodna gobja telesa, v tem času pa je treba prostor občasno prezračiti.

Gobe lahko rastejo in se razvijajo pri temperaturi od 18 do 20 stopinj in vlažnosti od 85 do 95 odstotkov. Ker lahko preveč svetlobe prekine rast ploda, je treba v tej fazi nadzorovati osvetlitev. 

Rast lahko po potrebi pospešimo. To storimo tako, da gobe sedem dni izpostavimo šoku, torej jih hranimo pri temperaturi, nižji od priporočene.

Kako gojimo resastega bradovca?

V Evropi je resasti bradovec redka goba, v naravi se praktično ne pojavlja. 

Sicer pa raste na različnih vrstah listavcev, predvsem pa na hrastih in bukvah. Razvija se na živih drevesih in včasih na štorih, lahko pa tudi na mrtvem lesu – gre za gobo, ki ljubi trdi les.