Žita so osnovna hrana v mnogih kulturah po vsem svetu, saj zagotavljajo osnovna hranila in energijo. Toda ali ste vedeli, da obstaja veliko različnih vrst žitaric, od katerih ima vsaka svoje edinstvene lastnosti in potrebe po rasti?

Kakšne so koristi žitaric?

Žita so pomemben del zdrave prehrane, saj zagotavljajo bistvena hranila, kot so vlaknine, beljakovine in ogljikovi hidrati. Ker so vsestransko uporabna in precej nevtralnega okusa, jih lahko uporabimo v različnih jedeh, od kruha in testenin do solat in juh. Poleg hranilne vrednosti so žita pomembna tudi za varnost preskrbe s hrano, saj so glavni pridelek mnogih skupnosti po svetu.

Vrste pravih žit: pšenica, koruza, rž, oves, pira, ječmen, riž, kamut in proso

Po svetu je poznana vrsta različnih žit, od katerih ima vsako svoje edinstvene lastnosti in prednosti. Nekatere najpogostejše vrste žit vključujejo pšenico, koruzo, rž, oves, piro, ječmen, riž, kamut in proso.

Eno najpogosteje gojenih žit na svetu je pšenica, ki se uporablja za izdelavo različnih izdelkov, vključno s kruhom, testeninami in kosmiči. Riž je še en osnovni pridelek, zlasti v Aziji se uporablja v jedeh, kot je suši, pri nas pa ga pogosteje pripravljamo kot prilogo. 

Koruza je vsestransko žito tako za pripravo tortilj, pokovke, koruznega kruha ali polente, medtem ko se ječmen pogosto uporablja v juhah in enolončnicah, denimo v ričetu. Oves je priljubljena hrana za zajtrk in se uporablja tudi pri peki.

Razlika med pravimi in nepravimi žiti

Skupina 'psevdožit' za razliko od pravih žit ne spada v družino trav (Poaceae), vendar so jim prehransko podobna in se uporabljajo na podobne načine. Mnoga od njih, kot so amarant, ajda in kvinoja, dejansko niso žita, ampak so v resnici semena številnih različnih rastlinskih vrst zunaj družine trav. Kot taka po definiciji torej niso 'prava' žita, vendar si z njimi delijo nekatere podobnosti. Njihova splošna sestava hranil je podobna ter se pripravljajo in uporabljajo na podobne načine. 

Zrno je sestavljeno iz treh pomembnih delov:

Otrobi (najbolj zunanja plast), ki vsebujejo veliko vlaknin in vitamina B.

Kalček, ki vsebuje olja, vitamine, beljakovine, minerale in antioksidante.

Endosperm (nahaja se nad kalčkom), ki vsebuje ogljikove hidrate in beljakovine.

Kako gojiti žitarice: priprava tal, sajenje in žetev

Prvi korak pri gojenju žit je priprava tal. Žita potrebujejo dobro odcedna tla, bogata z organskimi snovmi. Tla lahko izboljšate tako, da pred sajenjem dodate kompost ali drugo organsko snov. Ko gre za sajenje, je najboljši čas odvisen od vrste žita, ki ga gojite, in vaše lokacije. Nekatera žita, kot sta pšenica in ječmen, se običajno sadijo jeseni, druga, kot sta koruza in riž, pa spomladi. Tudi čas žetve se razlikuje glede na vrsto pridelka, vendar je pomembno, da pred žetvijo počakate, da žito popolnoma dozori. To je mogoče ugotoviti s preverjanjem barve in teksture zrn. 

Namakanje, gnojenje in zatiranje škodljivcev

Gojenje žit je lahko zahtevna naloga, vendar si z nekaj nasveti lahko zagotovite bogat pridelek in uspešno žetev. Eden najpomembnejših dejavnikov pri pridelavi žita je namakanje. Žita potrebujejo stalno vlago skozi celotno rastno dobo, zato je pomembno, da jih redno zalivate. Dodajanje gnojil, bogatih z dušikom, lahko pomaga povečati rast in donos, vendar pri gojenju žit ni ključnega pomena. Pazite, da ne pretiravate z gnojenjem, saj lahko pride do prekomerne rasti v višino in s tem zmanjšanja kakovosti zrn. Nenazadnje je zatiranje škodljivcev bistvenega pomena za zaščito pridelka pred insekti in boleznimi. Razmislite o uporabi naravnih metod, kot sta kolobarjenje in spremljevalno sajenje, da preprečite škodljivce. Z upoštevanjem teh nasvetov lahko pridelate zdrava žita na lastnem vrtu. 

Predelava in shranjevanje žit: mletje, čiščenje in konzerviranje.

Ko zrna požanjete, je pomembno, da jih pravilno predelate in shranite, da zagotovite njihovo kakovost in dolgo življenjsko dobo. Čiščenje vključuje odstranjevanje kakršnih koli ostankov ali nečistoč iz zrn, kot so umazanija, kamenje ali zdrobljena jedrca. Konzerviranje je zadnji korak pri predelavi zrn in vključuje shranjevanje zrn na hladnem in suhem mestu, da se prepreči kvarjenje. S pravilno predelavo in shranjevanjem lahko zrna zdržijo mesece ali celo leta v nespremenjeni obliki.