Znova smo poklepetali s Tino Simčič, svetovalko za urejanje domov, tokratna tema pogovora pa je bila, kdaj in kako naučiti otroke, da bodo vzljubili red in pospravljanje. "Osebno priporočam, da se otroci s pospravljanjem seznanijo čim hitreje, saj bodo tako že od vsega začetka v stiku s pospravljanjem. Seveda naloge in opravila prilagajamo njihovi starosti in njihovim zmožnostim. Ko so otroci majhni, večinoma radi sodelujejo, saj si želijo biti čim bolj kot mi (mame najstnikov ste verjetno drugega mnenja), a to od nas zahteva določen čas. Zato nam bi bilo sicer včasih res lažje, če bi sami naredili in bi oni medtem gledali risanko." Doda, da, če jih od malih nog ne navajamo na nek red in opravila, ki pridejo s skrbjo za dom, potem ne moremo od njih kot najstnikov pričakovati, da bodo vedeli, kako se očisti umivalnik, pospravi za seboj ali kako se zloži perilo ... Poudari tudi, da naj pospravljanje ne bo kazen, ampak nekaj, kar pripomore k temu, da se doma bolje počutimo. Pri učenju bodite dosledni, a hkrati ne prestrogi in s previsokimi pričakovanji, da bodo otroci vse nove navade usvojili čisto takoj. Približajte otrokom vsakdanja opravila na lahkoten in enostaven, morda celo igriv način. "Tudi jaz se včasih spremenim na primer v dinozavra ali v čarobno vilo, da je vse skupaj tudi za moja otroka bolj igrivo."

Razloži, da so naši otroci kot nekakšne gobice, ki se učijo od nas. Najbolje je, da smo jim za zgled. Zelo pomembno je, da takrat, ko pospravljamo, nismo ves čas slabe volje in se ne pritožujemo v smislu 'joj, spet moram pospravljati, to je brez veze …' Če bodo otroci to slišali, bodo začeli razmišljati na enak način. Ogromno torej lahko pripomore naš način razmišljanja o pospravljanju in skrbi za dom. Če imamo že mi kot starši v mislih, da je to kazen oziroma le še eno opravilo na naših ramenih, bo vse težje. Tudi otroci bodo potem verjetno prevzeli ta način razmišljanja. "Z njimi se pogovarjajmo, zakaj je dobro, da je dom urejen, razlago pa prilagodimo njihovi starosti: na primer, ko so manjši, jim lahko povemo, da se bodo v urejenem domu lažje igrali, ker bodo imeli več prostora, ali pa, ko so malo starejši, da se je v urejeni sobi lažje učiti in bodo tako lahko hitreje šli na igrišče …"

Naša odgovornost pa je tudi to, da poskrbimo za poenostavljen dom: tudi otroci lažje pospravljajo in imajo za to več motivacije, če je okoli njih manj stvari. Če imajo manj igrač in imajo te jasno določeno svoje mesto, bodo tudi lažje pospravili za seboj. Če imajo veliko stvari in te nimajo določenega mesta, se znajdejo pred blokado, tako kot mi, ko nas vse mine, ko vidimo, koliko imamo za pospraviti. "Priporočam tudi, da vzpostavimo rutino pospravljanja, saj so rutine nekaj, kar otroka navaja na red in disciplino, daje mu občutek varnosti, zbranosti in ga pomirja. Otrok namreč tako točno ve, kaj ga čaka oziroma kaj lahko pričakuje."

Česa starši ne smejo početi, če želijo malčke naučiti reda? 

"Ključno je, da ne iščemo popolnosti, ampak razumemo, česa so otroci zmožni glede na njihovo starost. Seveda otroka lahko spodbujamo k temu, da opravilo opravi čim boljše, a nikakor ga ne grajajmo vsakič, ko nekaj ni popolno. Tako bodo le izgubili motivacijo. In mi kot starši se zavedajmo, da uvajanje vsake nove navade zahteva svoj čas, torej ne obupajmo prehitro, ko otroka želimo naučiti na primer to, da po vsakem obroku odnese krožnik v korito ali pomivalni stroj." Če se odločimo, da želimo, da otrok opravlja določeno opravilo, potem bodimo pri tem dosledni, kar pa še ne pomeni, da mu ne smemo vmes kdaj pomagati. Tudi mi imamo kdaj dan, ko se nam res nič ne da, in zakaj ne bi tudi otroci imeli te pravice: takrat otroku enostavno pomagamo in se na ta način z njim tudi povežemo. 

"Druga napaka, ki jo opažam, pa je tudi to, da otroku ne damo dovolj jasnih in enostavnih navodil, kako naj se pospravljanja sploh loti." Seveda je spet odvisno od starosti, ampak velikokrat navodilo 'pospravi sobo' ni dovolj: otroku povejmo, da naj s poličk zloži stvari in pobriše prah ali pa da naj pregleda igračke, jih vrne nazaj na svoje mesto in potem šele posesa. Nam se veliko stvari zdi samoumevnih, otroci pa še vedno potrebujejo določene usmeritve in predvsem enostavna navodila. "Vsekakor pa naj ne bo pospravljanje za otroka kazen, ampak nekaj, kar pripomore k temu, da je življenje doma bolj prijetno."

Trik, da bo otrok z večjim veseljem pospravil svojo sobo

"Na splošno res svetujem, da so njihove sobe poenostavljene, kar pomeni, da v njih ni navlake (stvari, ki jim niso več v veselje ali/in jih ne uporabljajo več)." Naj imajo vse stvari določena svoja mesta, tako da bodo točno vedeli, kam kaj spada: "Če je sobica res močno neurejena, priporočam, da začnete pospravljati skupaj z otrokom, saj mu bo tako veliko lažje in se ne bo ustrašil prevelikega prvega koraka. Takrat, ko otroci niso motivirani, jim lahko pomagamo tako, da jih motiviramo z njihovo najljubšo glasbo, lahko tudi nastavimo alarm na 20 minutk in jim obljubimo, da je po zvonjenju alarma čas za igranje."

Ko pride so pomoči v gospodinjstvu (pomivanje posode, sesanje ...), Tina tudi tukaj svetuje, da otroke vključimo čim prej in opravila prilagodimo glede na njihovo starost. Od njih ne pričakujmo popolnosti, ampak sodelovanje. Bodimo pripravljeni tudi na to, da na začetku učenja opravila lahko nastane še večji nered (na primer pri pomivanju posode je lahko vse naokoli mokro), a to je del učenja. Večkrat, ko bodo otroci nekaj naredili, boljši bodo v tem postali. "Staršem svetujem tudi to, da naj se z otroki pogovarjajo, kaj bi radi počeli, dajmo jim možnost izbire: bi raje pomil posodo ali posesal po tleh? Lahko pripravimo 'kolo sreče' in ga otrok zavrti in si tako izžreba opravilo, lahko imamo pripravljen seznam opravil, ki vsak teden rotira, ali pa ima otrok izbrana na primer tri opravila, ki jih ves čas dela on."

Če otrok nikakor noče pomagati ali vsaj vzdrževati pospravljene sobe

"Meni se zdi, da lahko s pravilno komunikacijo in dobrim odnosom z otrokom nasploh dosežemo veliko. Otroci so naše ogledalo, zato se vprašajmo, ali mogoče tudi mi zelo s težavo pospravljamo in imamo mogoče še kakšne nerazrešene blokade iz preteklosti na tem področju." Velikokrat je lahko razlog resnično to, da imamo doma preveč stvari, ki nimajo svojega mesta, ter nimamo nobenih sistemov in rutin, ki bi skrb za dom olajšali. Tako je potem težko tudi otrokom. "Poskušajmo pogledati tudi s tega zornega kota in se vprašajmo, ali lahko skupaj z otrokom odpravimo navlako in vnesemo v njegovo sobo neko enostavno organizacijo, ki mu bo pomagala vzpostavljati vsaj minimalni red? Prepričana sem, da bo potem veliko lažje tudi njemu in bo sčasoma prevzel nove navade."

Vsak je seveda odgovoren zase in za svoje otroke, a če otrok od malega ne navajamo na nek red in opravila, ki pridejo s skrbjo za dom, potem ne moremo od njih pričakovati, da bodo na določeni točki v življenju to imeli ponotranjeno in da bodo sploh vedeli, kako se opravila lotiti. "Njim bo povsem samoumevno, da to vedno opravi nekdo drug. Nikoli ni prepozno, da otroke vključimo v skrb za dom in jih naučimo, kako se posloviti od stvari, ki jim niso več všeč ali pa jih ne uporabljajo. Jaz sem prepričana, da je to zelo dobra popotnica za samostojno življenje."

Nagrada, ko otrok kaj pospravi

"Jaz se strinjam, da otroke pohvalimo, ko nekaj pospravijo, hkrati pa nisem navdušena nad nagrajevanjem. To je del mojega pogleda na družinsko življenje – mi smo družina, ki sodeluje, si pomaga in se podpira. Vsi skupaj moramo skrbeti za dom, nisem le jaz kot mama tista, ki sem odgovorna za vse, ostali pa mi le prijazno pomagajo in morajo biti za to nagrajeni." Če že govorimo o nagrajevanju, potem Tina priporoča, da se opravila loči na tista osnovna, za katera otrok ne prejme nobene nagrade, in na posebna opravila, ki jih lahko otrok izbere in tako zasluži nekaj denarja (ali pa dobi kakšno drugo nagrado). "Prav vsak lahko prispeva na svoj način. Pa čeprav je to en dan le to, da pospravita pižamice na svoje mesto in odneseta krožnike. Drug dan pa nam lahko uspe skupno zlaganje oblek in pospravljanje v predale. "

Zelo enostavno je, če imajo označeno mesto, kam morajo igrače pospraviti, ali pa, če jim večkrat pokažemo in pomagamo pri tem. Takrat, ko otroci niso motivirani, jim lahko pomagamo tako, da jih motiviramo z njihovo najljubšo glasbo ali pa z njimi na neki način tekmujemo.