Revija za arhitekturo, notranji dizajn in oblikovanje Dezeen je v letošnjem natečaju Preoblikujmo svet (Redesign the World) arhitekte in oblikovalce pozvala, naj razmišljajo o podnebnih spremembah in težavah, ki pestijo naš planet, ter ponudijo rešitve, s katerimi bi Zemljo lahko ohranili primerno za bivanje tudi v prihodnosti. 

Prejeli so več kot 100 idej iz več kot 30 različnih držav po svetu, od tega jih je 15 najboljših prišlo v finalni izbor. Zmagovalna rešitev je prejela nagrado v višini 5000 funtov (5850 evrov), ideja, ki je osvojila drugo mesto, je prejela nagrado v višini 2500 funtov (2930 evrov), tretje mesto so nagradili s 1000 funti (1170 evrov), vsi ostali finalisti pa so prejeli 500 funtov (585 evrov). 

Poglejmo nekaj najbolj zanimivih rešitev.

Mesto kot okvir: rešitev za gosto poseljena mesta

Žirijo je najbolj navdušila arhitekturna ideja nizozemskega arhitekta Fernanda Donisa Frame City (Mesto okvir), kjer mesto postane podaljšek narave. Gre za oblikovanje mest tako, da spominjajo na gore, ki obkrožajo dolino narave. Na tak način bi lahko narava in ljudje sobivali in bi ustavili pretirano urbanizacijo in uničevanje narave. Mesto bi postalo podaljšek narave, saj bi stanovanjske enote gradili v megalomanskih zgradbah terasaste oblike, ki bi bile zaradi poraščenosti od daleč videti kot naravne gore. 

Takšna gosto poseljena mesta so oblikovana tako, da bi v njih lahko živelo milijon ljudi. Cest in osebnih avtomobilov v takšnih mestih ne bi bilo. Urejene bi bile pešpoti in kolesarske steze. S skrbnim prostorskim načrtovanjem pa bi bile vse potrebne storitve, kot so trgovine, šole, telovadnice, oddaljene le 15 minut minut hoje ali vožnje s kolesom. 

"Videli smo že veliko poskusov, da bi v naša mesta prinesli več zelenja, da bi združili naravo in arhitekturo, vendar Frame City se tega izziva loti na zelo inovativen in nepozaben način," so zapisali v obrazložitvi nagrade. 

Donis se je reševanja težave lotil tam, kjer nastaja – v današnjih mestih. "Danes, kljub novim poskusom, da bi integrirali solarno energijo, električno mobilnost in podzemno infrastrukturo, glavno težavo še vedno predstavljajo mesta, ki smo jih načrtovali pred stoletjem," je zapisal. Kot pravi, preoblikovanje sveta pomeni radikalno prevetritev ekonomskega, političnega in okoljskega modela mesta. Pri tem pa je treba na novo postaviti trajnostne standarde, ki so prilagojeni potrebam prebivalstva 21. stoletja in na podnebne spremembe. 

"Takšna nova mesta lahko postanejo preprosti okvirji, ki obkrožajo različne naravne krajine, tako da vsak človek živi v dragocenem delu mesta," pravi Donis. 

V takšni megalomanski zgradbi bi bilo na voljo 250.000 stanovanjskih enot, v vsaki pa bi v povprečju živeli štirje ljudje. V drugem delu zgradbe bi bili poslovni prostori in vse potrebne storitve. Preostanek okolja bi prepustili naravi, da se znova vzpostavijo naravni ekosistemi, ki ščitijo tudi naš obstoj. Na tak način bi mesta postala podaljšek narave in je ne bi izpodrivala. 

Aeroponika 2100: leteče aeroponične farme

Drugo nagrado je prejel newyorški Mcheileh Studio za predlog, da bi zgradili aeroponične farme v velikih letečih ladjah, ki bi lahko oskrbovale svet s hrano. Predstavljajte si cepeline, ki bi leteli nad mesti in vasicami ter dostavljali svežo hrano, tja, kjer je potrebujejo.

Arhitekti so izhajali iz enega pomembnejših izzivov, ki čaka človeštvo v prihodnjih desetletjih in stoletjih: proizvodnja in distribucija hrane. Trenutni način pridelave hrane močno onesnažuje zrak in zemljo zaradi zastarelih postopkov in transporta do končnih uporabnikov. 

S takšnimi letečimi farmami bi zmanjšali potrebo po tovornjakih, ki močno onesnažujejo okolje, saj bi lahko hrano dostavljali po zraku. Poleg tega pa bi razbremenili tudi kmetijska zemljišča, ki so že zelo izčrpana zaradi močne uporabe pesticidov, saj bi lahko hrano s pomočjo aeroponike gojili kar v teh letečih farmah.  

Leteče farme bi imele nadzorovano "mikropodnebje", bile bi samozadostne, napajale bi se s pomočjo sončne ali vetrne energije. Oblikovane pa bi bile tako, da bi lahko potovale povsod po svetu, tudi v puščavi ali na območja, ki bi jih prizadele naravne ali druge nesreče. 

"Ljudje po navadi razmišljajo o zgradbah kot o zelo fiksnih in trajnih stvareh, vendar ni treba, da je tako. Leteča arhitektura Micheileh Studia nam predstavlja zanimivo vizijo lažje, bolj mobilne prihodnosti, v kateri lahko prestavljamo zgradbe tja, kjer jih potrebujemo, ne da bi morali ves čas graditi, uničevati in obnavljati trajne strukture," so zapisali v obrazložitvi nagrade.

Lebdeče bivalne kapsule, ki črpajo CO2

Tretjo nagrado si delita dve rešitvi. Ena od teh je vizija newyorškega arhitekta Bless Yeeja. Zamislil si je nekakšne kapsule, s katerimi bi iz zraka črpali CO2, in ki bi s pomočjo zemeljskega magnetnega pola lebdele v zraku. Hkrati pa bi predstavljale tudi bivalno okolje. 

Projekt Carbon Capture Refuge X je vizija sveta, v katerem so znanstveniki razvili mrežo lebdečih habitatov. Te kapsule so tudi visokotehnološki domovi ljudi, ki sodelujejo v okoljskih raziskavah. 

Vsaka posamezna kapsula ima nameščene solarne panele in napravo, s katero iz ozračja črpa Co2, ki ga nato spreminja v električno energijo. Ta nato teče po neonskih trakovih, nameščenih znotraj tal, sten in strehe same strukture. Lebdeče kapsule predstavljajo tudi povsem trajnosten način življenja. Imajo nameščene tudi sisteme za zbiranje deževnice, ki se nato skladišči in filtrira s pomočjo vegetacije in uporablja za hidroponično vzgajanje rastlin. 

"Čeprav se zdi ideja za lase privlečena, pa koncept pravzaprav prikazuje tehnologije, ki so že možne, kot je tehnologija za zajemanje CO2, ki bo imela pomembno vlogo pri omejevanju podnebnih sprememb," je zapisala žirija. 

Struktura kapsul se lahko nenehno spreminja in razvija, tako da se posamezne enote združujejo. "Nekatere se združijo v lebdeče farme ali pašnike, druge v lebdeče gozdove in podobno, tako postopoma znova vzpostavljajo mikropodnebja in ekosisteme, ki so že skoraj izginili," je avtor zapisal v opisu projekta. 

Povzdignjena mesta

Tretje mesto si je prislužil tudi arhitekt Matthew Pratt za svojo idejo, da bi vse človeške aktivnosti povzdignili na stebre, spodaj pa bi lahko narava nemoteno uspevala. Ljudje bi v takšnih povzdignjenih mestih živeli bolj mirno življenje, v harmoniji z naravo.  

Arhitekt si je zamislil človeške habitate, ki bi sloneli na dolgih tankih stebrih, zato da bi človeška aktivnost čim manj vplivala na tla oziroma površje Zemlje. Na teh povzdignjenih platojih bi pod nadzorovanimi pogoji pridelovali tudi hrano ter se tako izognili pretiranemu izkoriščanju zemeljskih virov. 

Gre za alternativno vizijo človeštva, ki uspeva v skupnostih na povzdignjenih mestih sredi čudovite narave. "Namesto, da predlaga preprosto povzdignjeno mesto, v katerem živijo ljudje, ki je ločeno od naravnega sveta, njegov projekt predstavlja vizijo človeštva, ki živi v tesnem skladu z naravo, kar je močna in poetična vizija," so zapisali v obrazložitvi nagrade.

Človeški predniki so nekoč živeli na drevesih, ko so se spustili na zemljo in jo začeli obdelovati, so nastale trajne naselbine, postopoma pa je človek vse bolj napredoval in vse bolj posegal v okolje in naravo. A, kaj bi se zgodilo, če nikoli ne bi zapustili dreves, se je vprašal Pratt. "Kaj če bi namesto, da smo poškodovali in uničili dragocena zemljišča, pustili zemljino površje nedotaknjeno in namesto tega gradili visoko nad tlemi? Kaj, če bi skupnosti lahko uspevale povzdignjene nad svetimi pokrajinami, podobno kot so to počeli naši predniki?"

V teh visokih strukturah bi lahko zbirali tudi vodo. Na takšni višini pa bi skladiščena voda lahko predstavljala potencialni vir za pridobivanje energije in pa za napajanje hidroponičnih sistemov za gojenje rastlin. 

Plavajoča mesta, nebotičniki za zbiranje deževnice, mesta v kupolah ... 

Med zanimivimi futurističnimi idejami so tudi zelena plavajoča mesta, ki bi ljudem omogočila, da bi ob morebitnem dvigu morske gladine, lahko preživeli tudi na oceanih. Projekt Titan Ark, kot si ga je zamislil kitajski arhitekt Mando Šie, bi lahko zgradili na letalonosilkah, na njih pa bi bilo vse, kar človek potrebuje za življenje. Več kot polovica površine takšnega plavajočega mesta bi bila prekrita z gozdom in rastlinami, na njih bi pridelovali tudi hrano, hkrati pa bi drevesa nudile senco in zavetje pred vremenskimi pogoji.

Skupina arhitektov BPAS Architects iz Južne Afrike pa se je ukvarjala z idejami, kako bi lahko zaustavili širjenje Sahare in puščavo znova ozelenili. V tej viziji tehnologija dela z roko v roki s puščavskim okoljem. Električno energijo bi pridobivali iz sonca, z nebotičnimi strukturami, podobnimi drevesom, bi zbirali deževnico, ki sicer ob padcu na tla v sušnih krajih hitro izhlapi ali odteče stran. Nato bi jo s pomočjo podzemnih tunelov prečrpavali do bližnjih kmetijskih zemljišč in naselij.   

S pomočjo vode bi nato puščavo znova spremenili v plodovita zemljišča, kjer bi uspevalo rastje in pridelki. Na takšen način pa bi nato postopoma obrnili trend in puščavo spremenili v zelene površine. 

Glede na to, da bodo naravne katastrofe, kot so huda neurja, tornadi in vse višje temperature, vse bolj pogoste, si je nemški arhitekt Dennis Christian Schmidt zamislil podzemna mesta. Globoko pod površjem zemlje bi zgradili mesta, kamor bi se lahko ljudje zatekli pred nevzdržnimi pogoji na površju. Takšna mesta, ki bi bila zgrajena v krožni obliki, bi bila samozadostna, saj bi v vertikalnih farmah lahko gojili zelenjavo. Gradili bi jih v bližini jezer, ki bi pomagala regulirati klimatske razmere znotraj jam. 

Poljski arhitekt Pawel Rymsza je idejo za mesta v kupolah dobil zaradi smoga, s katerim se spopada njegov domači kraj Wroclaw. Njegova arhitekturna rešitev je mreža kupolastih mikro mest, zgrajenih okoli velikih jezer, ki so bogata z algami. Takšna mesta bi bila ogljično nevtralna, alge v jezerih pa bi filtrirale zrak v kupolah in delovale tudi kot skladišče ogljika, ki bi ga črpale iz ozračja. 

Mnoge od teh idej se zdijo kot iz znanstvenofantastičnih filmov. A dejstvo je, da se vse več strokovnjakov, tudi arhitektov, dejansko ukvarja z izzivi, ki jih prinašajo podnebne spremembe. Nenazadnje že zdaj vemo, da trenutni način gradnje marsikje ni odporen na ekstremno visoke ali ekstremno nizke temperature. V kakšno smer bomo šli, pa je v veliki meri odvisno predvsem od politik, ki jih sprejemamo, in od širšega družbenega konsenza. Ljudje na splošno težko sprejemamo spremembe, a slej kot prej bomo vanje prisiljeni.