Definicija pravi, da so okna prozorna, prosojna odprtina v steni, vratih ali vozilu, ki omogoča prehod svetlobi, zraku in zvoku. Navadno so zastekljena ali pokrita s katerim drugim prosojnim materialom, na svojem mestu pa jih držijo okvirji. Navadno se okna lahko odprejo, kar nam omogoča zračenje, zaprta okna pa preprečujejo vpliv zunanjih vremenskih razmer. V grobem lahko tipe oken razdelimo glede na oblike – ti so lahko v obliki obrvi, fiksna, eno- ali dvokrilna viseča drsna okna, horizontalna drsna okna, krilna okna, okno na vzgib/rotacijo, enojno in dvojno okno, notranje okno, strešno okno, balkonsko okno ...

Prvi znani uporabniki stekla za okna so bili Rimljani. Predvideva se, da so tehnologijo oken prvič izvedli že v rimsko-egipčanski Aleksandriji. Papirnata okna so bila gospodarna in so se pogosto uporabljala v antični Kitajski, v Koreji in na Japonskem. Kot zanimivost lahko še povemo, da je v Angliji steklo postalo običajno v oknih navadnih domov šele na začetku 17. stoletja. Najstarejša okna so bila zgolj odprtine v steni. Pozneje so okna pokrivali z živalskimi kožami, krpami ali lesom. Sčasoma so jim začeli dodajati naoknice, ki so se lahko odpirale in zapirale.

Pozneje so okna gradili tako, da so zaščitila prebivalce zunanjih vplivov in prevajala svetlobo: steklena okna z okenskim križem, ki so imela številne majhne koščke stekla sestavljena s svincem, papirnata okna, sploščene kose prosojnega živalskega roga in tanke plošče alabastra. Na Daljnem vzhodu so uporabljali papir za izpolnjevanje oken. Rimljani so prvi znani uporabniki stekla za okna, tehnologijo pa so izumili v rimsko-egipčanski Aleksandriji okoli leta 100 n. št. Pojavljati so se začela okna z litim steklom, čeprav s slabimi optičnimi lastnostmi. Proizvodnja je bila majhna, malo več kot pihanih steklenih kozarcev (valjaste oblik) in izdelovali so tanke sploščene liste iz steklene mase, s krožnimi vzorci brazd po površini in vgrajene v okenske križe. To je bilo več kot tisočletje pred tem, ko je okensko steklo postalo dovolj prosojno, da se je videli skozi.

Vrste oken glede na obliko in strukturo

Glede na material ločimo:

⇒ Leseno okno

⇒ Aluminijasto okno

⇒ Kombinirano leseno -aluminijasto okno

⇒ Plastično okno

⇒ Plastično okno z aluminijasto lupino

Glede na namestitev okna ločimo:

⇒ Kletno okno

⇒ Okno v zunanji steni

⇒ Vogalno okno

⇒ Okno, povezano s fasado

⇒ Strešno okno

⇒Okno kot element fasade z okenskim križem

⇒ Notranja okna med dvema prostoroma

Glede na uporabo ločimo:

⇒ Fiksno okno

⇒ Okno za pasivno gradnjo

⇒ Okno za toplotno zaščito

⇒ Okno za zaščito pred soncem

⇒ Varnostno okno

Okna imajo navadno tudi dodatke, kot so okenski tečaji ali okovje, notranje in/ali zunanje police, fiksno ali premično zaščito pred soncem in sistemi za senčenje, rolete ali žaluzije, v slovenskih domovih pa imamo tudi vsi na oknih zavese. 

Izolativne lastnosti oken

Dvojna zasteklitev okna ima dve vzporedni plošči, ločeni okoli 1 cm. Ta prostor je trajno tesnjen in napolnjen v času izdelave s suhim zrakom ali drugim suhim nereaktivnim plinom. Takšna okna zagotavljajo izrazito izboljšanje toplotne izolacije (in običajno tudi zvočno izolacijo) in so odporna na megljenje, ki ga povzročajo temperaturne razlike. Pogosto se uporabljajo za stanovanjske in poslovne objekte v zmernem podnebju. Trojno zastekljena okna imajo še boljše izolativne lastnosti, a so tržno manj zanimiva, ker ne dajejo bistvenih prihrankov.

Fizikalne lastnosti oken

V skladu s predpisi mora okno zadovoljiti ustreznim toplotnim izgubam in odbijati sončno toploto. Poleg tega mora zagotoviti naravno osvetlitev in zaščito pred poletno vročino. Če ne dosega potrebnih učinkov, so potrebna zunanja senčila. Okno mora zadovoljiti naslednjim zahtevam:

⇒ naravna izpostavljenost; za vsako področje uporabe je ključnega pomena za izračun, ki ureja zahtevano naravno svetlobo,

⇒ naravno prezračevanje,

⇒ zaščita pred vremenskimi vplivi,

⇒ toplotna zaščita,

⇒ UV-zaščita,

⇒ zvočna izolacija,

⇒ protipožarna zaščita,

⇒ zaščita pred vlomom,

⇒ prehodnost in zaščita pred pobegom.

Odpornost na veter in stopnja izmenjave zraka

Stara lesena okna so zagotavljala izmenjavo zraka. To je pomenilo minimalno higiensko spremembo zraka, tako da so se izognili težavam s plesnijo. Danes tesnila zagotavljajo zelo visoko raven standarda zrakotesnosti. Brez odpiranja oken ustrezno prezračevanje ni več zagotovljeno, zato so mehanski prezračevalni sistemi v stanovanjih vedno bolj potrebni. Vlažnost v prostoru običajno poteka po zraku. Posamezna zastekljena okna so najhladnejša površina in vidna vlažnost se odraža na steklu. Če okno nadomestimo s sodobno toplotno izoliranim oknom, je zelo velika verjetnost, da bodo hladna območja v prostoru drugod, na primer pri toplotnih mostovih okrog okenskih okvirjev, ki so zato vlažna in nagnjena k plesni.

Zvočna izolativnost oken

Za zamenjavo ali prvo vgradnjo okna je pomembna raven hrupa okoliškega prometa, ki se evidentira v tabeli in določa potrebno zvočno izolativnost okna. Okna kot najšibkejši člen zmanjšajo zvok težje kot zunanje stene. Zvočno izolirana okna imajo konstruktivne izboljšave na področjih:

⇒ okensko steklo,

⇒ okensko krilo,

⇒ okenski okvir,

⇒ spoji med okvirjem in zunanjo steno in okvirjem in krili.

Skozi večplastno steklo s posebnimi protihrupnimi filmi se elastičnost stekla poveča tako, da se poveča moč zmanjšanja hrupa. Pred leti je bil prostor med stekli napolnjen s plinom, ki je težji od zraka, zdaj je v večini evropskih držav prepovedan, zaradi svojih ozonu škodljivih lastnosti, v skladu s Kjotskim protokolom o zaščiti podnebja. Namesto tega se zdaj uporablja argon ali kripton.

Vir: Wikipedija