Sodobni bivanjski slog in organizacija družine se močno razlikuje od na primer časov pred drugo svetovno vojno. Takrat se je v Evropi začenjala večja posodobljena organizirana gradnja stanovanj za delavske družine s sodobnimi načrtovalskimi merili. Pred tem je je bilo bivanje delavskih družin bolj ali manj prepuščeno iznajdljivosti. Ljudje so živeli v izredno slabih življenjskih razmerah, tudi pri nas. To so bila pogosto barakarska naselja z bivalno kuhinjo in enim prostorom, sanitarije so bile skupne, na dvorišču, pogosto v stanovanju ni bilo tekoče vode, ali pa so bila to stanovanja, bolj le sobe, brez sanitarij in vode.

Delavska stanovanja ali vrstne hiše v dvajsetih in tridesetih letih, predvsem v Nemčiji in na Danskem, so bila zasnovana po sodobnih principih, saj so imela kopalnice, balkone, vrtičke in svetle, čiste bivalne in spalne prostore. Sicer srečujemo manjša, delavska stanovanja in večja, bolj razkošna meščanska stanovanja v središčih mest ali v stanovanjskih vilah, obkroženih z vrtovi. Meščanska stanovanja v tujini in pri nas so bila kakovostno zasnovana in velika. Razlika med njimi in tistimi stanovanji, ki so nastajala po drugi svetovni vojni in tudi današnjimi, je v zasnovi, ki jo je pogojeval način življenja in družbene razmere.

Več je bilo poudarka na razumevanju gospodinjskega dela z ločeno pralnico, shrambo za živila v stanovanju, balkoni, ki so bili sicer bolj namenjeni sušenju perila in shranjevanju kot pa dejanskemu sproščanju. Dnevna soba ni bila povezana s kuhinjo. Kuhinja je bila zasnovana po starem principu otokov posameznih funkcij in ne kot laboratorijski tip v nizu. Take srečamo redkeje, saj so se tudi v Nemčiji uveljavile šele v poznih dvajsetih letih. Formalna jedilnica je bila v salonu ali pa je obstajala tudi ločena sprejemnica, odvisno od velikosti stanovanja. Zanimivo je, da dnevne sobe, kot jo poznamo danes, za sprostitev in druženje pred vojno praktično ne poznamo. To je bolj formalna jedilnica in salon za sprejemanje obiskov. Tudi družina je drugače sobivala, otroci so se igrali zunaj, v kuhinji ali v svoji sobi. Le redka, zelo moderno zasnovana stanovanja v mestnih središčih so imela že pred vojno centralno ogrevanje, sicer so se ogrevali z lončenimi pečmi v posameznih sobah in s štedilnikom v kuhinji.

Po drugi svetovni vojni se je predvsem v vzhodnoevropskih deželah množično gradilo delavske soseske po principu poceni in hitre gradnje, v duhu enakosti za vse in skromnosti. Tako razmišljanje o skromnih tlorisih, majhnih kopalnicah in še manjših kuhinjah ter v večini primerov opustitev še kako koristnih shramb in pralnic, je generiralo množico stanovanj, v katerih so se ljudje danes postarali in ugotavljajo, kako težko je dejansko tako stanovanje prilagoditi za udobno starost, kaj šele, če se težko gibljejo ali so na vozičku. Zdi se, da se zastarelo pojmovanje, kaj je kakovost stanovanjskih prostorov, vleče še iz časov po vojni in se več pozornosti namenja nalepkam nadstandardno, manj pa funkcionalnim, premišljeno zasnovanim tlorisom stanovanj, ki bi razumeli potrebe sodobnega človeka. Sodobni človek potrebuje univerzalna merila za načrtovanje stanovanj, da ta lahko opremlja po svoje in mu služijo tudi za spremenjene potrebe, ki nastanejo z leti. Sem lahko štejemo dovolj široke vratne odprtine, dovolj velike spalnice, da se v njih lahko gibljemo tudi z vozičkom ali palico, velike kopalnice s tuši. Potrebujemo udobno velike predsobe, shrambe poleg kuhinje in iz veže, garderobne sobe in bivalne prostore, kjer je ob stenah dovolj prostih površin za omare, ne da bi tuhtali, kam postaviti omaro, ker so vse stene steklene. Potrebujemo zasebnost pred zunanjimi pogledi v stanovanjih in mir na zelenih površinah, brez smradu in huliganov, ne da bi se počutili ogrožene zaradi pogledov ali vlomilcev.

V branje priporočamo še: