Pri nas je razmerje med lastniškimi stanovanji, in tistimi najetimi skoraj obrnjeno v primerjavi z razvitimi državami evropskimi državami. Več kot osemdeset odstotkov lastniških stanovanj pomeni, da želimo posedovati stanovanja, najemniških pa je občutno premalo, čeprav bi se novih za razumno najemnino mnogi poslužili. Predvsem mladi in pa tisti, ki ne morejo in ne želijo vlagati v nepremičnino ter starejši, ki bi zamenjali stanovanje s primernejšim.

Novogradnje bi morale temeljiti na posodobljenih predpisih, prilagojenih potrebam sodobnega človeka in raznolikosti uporabnikov, tako po njihovih potrebah kot tudi primerno za starost. Lahko bi rekli, da je zasnova stanovanj v večini prilagojena mlajšim družinam z otroki, ki stanovanje kupujejo in ne najemajo. Najemniška stanovanja morajo biti še bolj kot lastniška univerzalna in z možnostjo, da ga uporabljajo tudi ljudje z oviranostmi ali vsaj z minimalnimi prilagoditvami. Razen kopalnice in kuhinjske stene z napeljavami se ostale dejavnosti lahko prilagajajo po prostorih. Kar pomeni, da bi se po potrebi lahko spreminjala v primernem in prilagodljivem tlorisu tudi namembnost prostorov. Dejansko je pri zasnovi stanovanja treba upoštevati nekaj vidikov, da bi bilo stanovanje že v osnovi bolj univerzalno in primerno tudi za bivanje starostnika ali osebe s težavami v gibanju. To je tloris brez stopnic, pragov (višinskih razlik), dovolj široke komunikacijske povezave (hodniki, vrata, dostop na balkon ali teraso), tlorisi z dovolj uporabne površine, primerno široka kuhinja in še kaj bi se našlo.

Pravilniki, ki se tičejo stanovanjske gradnje ali oskrbovanih stanovanj podrobneje, so v mnogočem nedorečeni ter zastareli. V njih najdemo premalo jasne zapise ali zastarela pojmovanja posameznih stanovanjskih prostorov in njihovih površin ter potrebne opreme, ki dejansko pogojuje površine in je v nasprotju z univerzalnim načrtovanjem. To so Pravilnik o minimalnih tehničnih zahtevah za graditev stanovanjskih stavb in stanovanj, zatem tisti /…za graditev oskrbovanih stanovanj in Pravilnik o univerzalni graditvi in uporabi objektov. Kako to, da je še vedno dopustno, da dvigalo v stavbi do štirih etaž ni nujno? A če želimo stavbo prilagoditi različnim uporabnikom, to je invalidom, staršem z vozičkom, starejši osebi, ki se težko vzpenja in spušča po stopnicah, potem moramo to hitro spremeniti in posodobiti.

Nerazumljivo je, da se ob načrtovanju še vedno dopušča možnost spanja v dnevni sobi. Iz tega izvira tudi naše klasificiranje stanovanj, oziroma število sob v njem. Tako je v tujini dvosobno stanovanje tisto, ki ima dnevno sobo in dve spalnici, pri nas pa tisto z dnevno sobo in eno spalnico.

Resnično bi se morali vprašati, zakaj predpisov ne posodobimo. Zdi se, da gradimo le na zunaj všečne stavbe, stanovalci pa se še vedno ubadajo z manj ugodnimi rešitvami v stanovanjih. Kako si urediti sobo, če je ta ozka, ima balkonska vrata do tal, ki ne dopuščajo postavitve postelje niti omare, ne da bi ta segala preko okna? To je le en primer.

Niso vsi starostniki na vozičkih, a vsaj v osnovi pripravimo prostore in prehode tako, da je mogoča dostopnost tudi z vozičkom. Nujni so prilagodljivi tlorisi, ki omogočajo preproste predelitve za različne uporabnike, dovolj velike in univerzalne okenske odprtine, ki pa ne ovirajo uporabnosti prostorov in občutka varnosti, prehode brez pragov, zatem dobro dostopnost v stavbi sami. Stanovanje bo pripravljeno na različne uporabnike tudi takrat, kadar zasnova ne bo dovoljevala le ene same smiselne razporeditve in rešitve.

V branje priporočamo še: