V preteklosti, natančneje v obdobju neolitika, so že poznali mavec. Rimljani so ta material začeli uporabljati in izrabljati za notranjo opremo – iz njega so denimo izdelovali posodo za sadje, uporabljal pa se je tudi pri proizvodnji vina. Pripovedovanja o štukaturah in izdelovanju teh je začel Vitruvij v svojem delu O arhitekturi, Plinij pa je šel še korak dlje in govoril o štukaturnih stropih. V Pompejih so že začeli ločevati apnen omet od mavčnega, kar so potrdila izkopavanja. Kot imitacija dragih marmorjev so bile stene izdelane s štukaturo, ki se je imenovala stucca lustro oz. štukaturni marmor.

Kaj so štukature?

V najširšem pomenu je štukatura način okrasitve arhitekturne 'lupine, ki se zgleduje po rimskih antičnih vzorih. Tehnike štukaturstva so se začele razvijati v 17. stoletju, obdobju baroka. Za to obdobje je bilo umeščanje dekorativnih elementov in tehnike štukatur izjemno priročno in nadvse prikladno. Tedaj so štukature uporabljali pri krasitvi posvetnih in cerkvenih stavb in zunanjih ter notranjih sten.

Najprej so štukaturo uporabljali kot cenejši nadomestek za marmor, pozneje pa so jo začeli izrabljati za vse vrste stvari – umeščali so jih v okvire stenskih slik, reliefnih upodobitev, abstraktnih ornamentov in plastičnih poudarkov obokov, sten in drugih arhitekturnih delov.

Povedano bolj preprosto, s štukaturami so nekdaj, in to počnemo še danes, dodatno okrasili prostore, na način, da so bili poudarki tam, kjer so bili potrebni.

Tehnika izdelave štukatur

Glavne sestavine za štukaturno maso so gašeno apno, pesek, mavec in voda. Te sestavine so bile vedno dostopne in razmeroma poceni, zato je bila, in je še danes, tehnika široko razširjena in uporabljana v različne namene po vsem svetu.

Štukature danes predstavljajo umetnostno zvrst, ki omogoča oblikovanje želene dekorativne zasnove na stenah in stropovih, lahko z uporabo vnaprej pripravljenih elementov, tudi iz stiroporja in drugih plastičnih mas.

V branje priporočamo še: