Zgodba ljubljanske Cukrarne je sladko grenka – in to dobesedno. Pomemben industrijski obrat  je najprej deloval kot predelovalnica sladkorja, zgradba se je lahko pohvalila tudi s prvim parnim strojem na ozemlju današnje Slovenije. A trenutek nepazljivosti in sladka uspešna zgodba je končala v plamenih – in to kar dvakrat. Ko so znova zagnali stroje, tokrat kot tobačna tovarna, so ognjeni zublji znova zatrli morebitno zgodbo o uspehu.

Nato pa se je začela drugačna zgodba o uspehu, ki je se je znova nekako končala tragično ... V zapuščeno nedrje nekdanje tovarne so se zatekli umetniki.  V njej so se namreč zbirali in živeli predstavniki slovenske moderne, kot so Dragotin Kette, Josip Murn Aleksandrov, Ivan Cankar in Oton Župančič, in Cukrarna je postala čudovita zibelka slovenskega modernizma ob koncu 20. stoletja - a tudi grob mnogih umetnikov, ki so postali vitalen steber naše umetniške zgodovine. Kako tragipoetična je zgodba Cukrarne, priča tudi dejstvo, da je v njen umrl Kette, dve leti kasneje – na isti postelji, je izdahnil tudi Murn.

Življenje v Cukrarni ni opisoval samo Zupančič, tudi Cankar je našel kar nekaj besed ali namigov o Cukrarni, ki jih najdete v delih, kot so Življenje in smrt Petra Novljana, Nina ter v Lepi Vidi.

Stavba je bila v uporabi še po drugi svetovni vojni, občasno so, vse do konca osemdesetih poskušali zagnati vsaj kak del stavbe, a na začetku 90. let 20. stoletja so Cukrarno izpraznili z namenom prenove in spremembe, toda ostalo je le pri načrtih ... 

Vse do leta 2009, ko so sprejeli načrt prenove, nato pa se je leta 2018, oktobra, končno začel preporod, ki nikakor ni bil lahek. "Na zahtevo Zavoda za varstvo kulturne dediščine smo morali v večjem delu ohraniti ogrodje objekta in vsa okna. Stavba, ki je stara skoraj 200 let, je bila pred samo obnovo z vidika statične varnosti v zelo slabem stanju. Tako smo morali najprej poskrbeti za vse ojačitve sten in temeljev, za statiko. Temelje smo sanirali tako z zunanje (227 pilotov) kot notranje strani (281 pilotov). Samo za to smo porabili 485 ton cementa. Sanirati smo morali 2250 kubičnih metrov obodnih zidov in temeljev z zunanje strani. Porušiti smo morali ostrešja in vse notranje konstrukcije. Sledilo je utrjevanje zidov in temeljev z notranje strani ter izkop kleti pod celotnim objektom 6,8 metra globoko," mi pojasni Služba za razvojne projekte in investicije MU MOL, dodajo še, da so nad izkopano kletjo vgradili tudi 31 betonskih plošč. 

Izkopu kleti je nato sledila izvedba notranjih sovprežnih belih betonskih sten, za katere so porabili 2200 kubičnih metrov belega in 3300 kubičnih metrov sivega betona. "Med izvedbo smo naleteli tudi na nekatere izzive, ki jih nismo mogli predvideti v fazi načrtovanja. Eden takšnih so bila rušitvena dela znotraj stavbe. Ko smo odprli streho, smo ugotovili, da predviden način rušenja zaradi varnosti delavcev ni primeren. Uporabiti smo morali drugačnega, ki je podaljšal rok izvedbe del. Izziv je bil tudi izkop kleti, kjer smo ocenjevali, da je konglomerat oziroma zemljina glede na raziskave, ki so bile izdelane izven objekta, drugačna, boljša. Vendar pa se je ob samem začetku izkopavanja izkazalo, da je bila zemljina pod stavbo drugačna, zato smo morali znova spremeniti tehnologijo, saj se ni dalo kopati z velikimi stroji. To je pomenilo dodaten časovni zamik, saj so sama dela trajala dlje od pričakovanega."

Zagotovo zahtevna prenova, tako so pred samo obnovo nekateri gradbeni inženirji celo opozarjali, da se Cukrarne ne splača obnavljati, a negativnost ni zmagala, kakor nam razloži projektant iz podjetja Scapelab: "Obnova je bila vsekakor tehnično izjemno zahtevna. Predpogoj je bilo sodelovanje vrhunskih strokovnjakov, v tem primeru arhitektov iz podjetja Scapelab in gradbenih inženirjev iz podjetja Elea iC, ki so zasnovali sam pristop h gradnji - torej koncept objekta, varovanje ostenja med gradnjo, redosled del in koncept konstrukcij ter delovanja objekta."

Naslednji ključen korak je bil postopek izbora izvajalca, kjer so na razpisu izbrali podjetje Strabag. Podjetje je na projektu angažiralo svoje najboljše kadre, zelo izkušene vodje del, ki so že vodili prenove zahtevnih spomeniško varovanih objektov. "V času izvedbe je bila izjemno pomembna kontrola nad procesi in investicijo, saj je Mestna občina Ljubljana za projekt pridobila evropska sredstva, ki zahtevajo striktne procese kontrole na gradbišču. Natančno sledenje porabljenim materialom, nepredvidenim situacijam, ki se na gradbišču pojavijo, in upravno-pravnih zahtev, je bilo zelo zahtevno in v domeni Službe za razvojne projekte in investicije." 

Gradnjo je vseskozi spremljal tudi končni uporabnik, torej MGML, ki je prav tako izvajal nadzor dobavljene tehnične opreme ter preverjal, ali bo dobil objekt, kot ga potrebuje. Tako je bilo sodelovanje vseh akterjev in stalna medsebojna komunikacija tudi ključ do uspešnega zaključka.

Ko je strokovna žirija pod vodstvom podžupana Janeza Koželja preko javnega natečaja prejela projekte, se je odločila za velik odprt notranji prostor: "Žirijo je prepričala prav rešitev, ki je predvidevala, da se celotno dimenzijo nekdanje tovarne sladkorja prikaže v velikem, odprtem prostoru. Naknadne prilagoditve projekta so zahtevale umestitev dodatnih galerijskih volumnov, vendar je v projektu ohranjena osnovna ideja - prikazati mogočnost industrije iz 19. stoletja skozi odprti prostor, ki ga lahko obiskovalec zajame v enem pogledu. Istočasno velik odprti prostor omogoča razstavljanje umetniških del velikega merila, kakršna v Ljubljani do sedaj nismo mogli razstavljati."

Muzej in galerije mesta Ljubljane mi še pojasni, da notranji odprt prostor predstavlja javno površino v bližini reke Ljubljanice in nagovarja obiskovalce mesta in naše občane, da bo Cukrarna namenjena prav njim – prostor združevanja, druženja in spoznavanja, da je kultura pomemben okvir naših življenj: "Obiskovalce želimo s tem monumentalnim prostorom nagovoriti, da so vsebine, ki jih bomo ponujali, namenjene prav njihovim potrebam. Umetnost želimo postaviti v fokus naših zanimanj, za vse generacije, ki jo želijo spoznati, o njej spregovoriti."

Ohranili so ključni element stavbe

Skladno z zahtevami Zavoda za varstvo kulturne dediščine pa so izvajalci ohranili ključni element stavbe - njen zunanji ovoj s 365 okni. Sama stavba Cukrarne je bila večkrat prezidovana, in je imela izjemno neprijetne notranje pogoje - višine prostorov so bile večinoma nižje od dveh metrov, kar priča o težkih pogojih, v katerih je delovala predelava melase in rafiniranje sladkorja: "Zaradi ruševnosti in napol izvedenih predelav prejšnjih investitorjev je bila rešitev, da se vse notranje konstrukcije odstrani, najboljša. Obiskovalci lahko v pritličju vidijo del izpostavljenega originalnega zidu, ki ni zaščiten z ometom, in se ga tudi dotaknejo," odgovarja projektat. Muzej in galerije mesta Ljubljane pa doda: "Notranjost je namenjena prav temu, da lahko na najboljši način omogočimo pogoje za predstavitev različnih umetniških praks. Stavba je posebna prav zaradi notranje sodobne strukture, ki na ta način tudi nagovarja sodobnega obiskovalca. S sodelovanjem Zavoda za varstvo kulturne dediščine in projektanti, birojem Scapelab, ki so opravili izjemno delo, smo uspeli dobiti površine, ki omogočajo večje volumne in specifičen karakter stavbe, ki ga težko vidimo v naši bližnji pa tudi daljni okolici."

Niso pa pozabili tudi na okolico, tako se na zadnji strani stavbe nahaja velika odprta javna površina s klančino in novimi  drevesi, ki bo omogočala poglede z odprtega prostora in izkoriščenost prostora tudi za javne dogodke: "Zdelo se nam je pomembno, da okolica živi s samo stavbo. Tudi prostor ob Ljubljanici bo javna površina, ki bo odpirala dostope, ki so bili poprej onemogočeni zaradi propadajoče stavbe Cukrarne." Sama lokacija Cukrarne pa predstavlja tudi razširitev centra Ljubljane proti vzhodu in bo predstavljala novo kvaliteto življenja v našem mestu.

Zakaj je obnova te stavbe pomembna?

Mestan občina želi s samim posegom in namembnostjo Cukrarne še dodatno izboljšati kakovost življenja v tem delu mesta in mestu v celoti. Umetnost bo postala sinergijska točka srečevanja, pa tudi vrednota za vse okoliške prebivalce, ki v bližini do sedaj niso imeli kulturne ponudbe: "Hkrati bo Cukrarna dvignila kozmopolitski duh našega glavnega mesta. Z domačim in mednarodnim programom bomo poskrbeli, da bomo  v ponos mestu in vsej državi. Umetnost in kulturo bo potisnila naprej, v prvi plan, in bo omogočila primerljivo infrastrukturo z drugimi mesti, ki se zavedajo pomena kulture in umetnosti v današnjem času."

Cukrarna, bivša tovarna sladkorja, bo lahko postala tovarna umetnosti, kulture: "Pretekla zgodovina nam bo v navdih, da delo pesnikov, ki so tu živeli in žal prezgodaj umrli, ni bilo zaman. Predvsem pa bodo različne umetniške prakse omogočale, da gojimo bolj tenkočuten odnos do umetnosti, ki je pomemben del naših življenj. Po drugi strani pa bo Cukrarna, predvsem pa njena notranjost, tudi v arhitekturnem smislu, presežek sam po sebi, ki si ga bo vredno ogledati."

Cukrarna se bo za javnost odprla konec septembra, ko bodo vsa dela in priprava mikropogojev za delovanje takega prostora omogočala vnos umetniških del. Kajti klimatski pogoji, pregled tehničnih podrobnosti so pomemben predpogoj za delovanje: "Priprave za odprtje in delovanje stavbe so v polnem teku," še ponosno doda MOL.

Pa da zaključim z enakimi besedami, kot sem začela - zgodba ljubljanske Cukrarne je sladko grenka, s to razliko, da za besedo grenko dodam znova sladko – Cukrarna bo znova postala zatočišče umetnikov, kjer bomo slavili lepoto človeške vzdržljivosti, domišljije, ustvarjalnosti in želje po preporodu – Naj Cukrarna vstane kot feniks iz pepela.