Združevanje kuhinje, jedilnice, dnevne sobe, pogosto tudi otroške igralnice in delovnega kotička v en velik prostor ima vsekakor vrsto prednosti, sicer v arhitekturi ne bi tako dolgo veljalo za sanjsko izbiro. Tisti, ki kuha, ni več zaprt v svoj prostor, temveč se lahko denimo pogovarja s partnerjem, ki sedi na kavču, ter nadzira otroke, ki se igrajo v svojem kotičku. Takšen skupen prostor naj bi idealno podaljšal čas, ki ga družina preživi skupaj. 

Toda težava je lahko hrup. Otroci, ki se igrajo, so lahko glasni in motijo tistega, ki bi rad slišal televizijo. Kdor kuha, bi morda raje poslušal podcast, a ne more, ker nekdo gleda televizijo, za povrh morda celo program, ki ga ne zanima. Slabost odprtega tlorisa je pomanjkanje zasebnosti, kar je postalo še posebej očitno v času epidemije, ko so bili ljudje več doma.  

Odprt tloris je seveda vizualno impresiven, celo domovanje učinkuje večje. Ni občutka utesnjenosti, ki se lahko pojavi v manjših prostorih. Včasih odprt tloris tudi reši pomanjkanje svetlobe v določenih delih stanovanja.  

Odlično se obnese, ko povabimo goste. Ti se lahko razdelijo v skupine – nekateri so v kuhinji, drugi v jedilnici, tretji v dnevni sobi. Toda še vedno so skupaj, enostavno je zapustiti eno družbo in se priključiti drugi. Kdor pripravlja prigrizek in naliva pijačo, lahko še vedno spremlja dogajanje. V toplem delu leta lahko odprta vrata omogočijo, da se odprt tloris nadaljuje tudi na balkon, teraso ali vrt.  

A za nekatere je lahko opremljanje tako velikega prostora precejšen izziv. Ljudje so vajeni večje kose pohištva postaviti ob stene, a v večjem prostoru to ne deluje. Opremiti ga je treba po conah. Kaj to pomeni? 

Velik prostor je treba vizualno razdeliti na več con, in sicer tako, da ima vsaka svojo funkcijo. Kakšne cone so mogoče? Seveda sta posebni coni kuhinja in jedilnica, a enako velja tudi kotiček za branje in prostor za gledanje televizije. Vsako takšno cono opremimo, kot da gre za poseben, povsem ločen prostor. Kotiček za branje ima denimo svojo preprogo in svojo osvetlitev. Odločiti se moramo, koliko prostora bomo dali vsaki coni. To pomeni, da se moramo najprej odločiti, katere cone bomo imeli, in vse umestiti v prostor. Nato začnemo opremljati in dekorirati vsako posebej.  

Ne glede na to, da zidov ni, lahko med conami postavljamo ločnice. Med delom za gledanje televizije in bralnim kotičkom je lahko regal s knjigami in cvetjem, jedilna miza je lahko postavljena tako, da deluje kot ločnica, kuhinjski pult lahko ločuje kuhinjo in jedilnico, dnevna soba je lahko stopnico višje ali nižje ... V delovnem kotičku se lahko izoliramo s špansko steno in dobrimi slušalkami. 

Toda na koncu mora vse skupaj še vedno učinkovati kot celota. Ne more biti en del denimo precej prazen, nek drug pa natrpan. Treba je loviti občutek harmonije. Pri odprtem tlorisu je opremljanje vsekakor težje kot pri manjših prostorih.