Betonski oporni zid

Beton je danes daleč najbolj uporabljen material pri vseh vrstah gradnje (hiše, industrijski objekti, oporni zidovi, dvorišča, terase ...). Začetki uporabe segajo že v čas okoli 1300 pr. n. št., ko so na Bližnjem vzhodu na stene polagali vlažen žgani apnenec, ta pa je reagiral z zrakom in skozi čas tvoril trdo zaščitno površino. To sicer še ni bil pravi beton, zgolj vezivo. So pa beton s pridom in v večjem obsegu uporabljali stari Rimljani. 

Ti so uporabljali mešanico žganega apnenca, vulkanskega peska Pozzuolana, drobnega kamna in vode. Dandanes pa je beton mešanica t. i. portlandskega cementa (vezivo), peska in vode. Za nižje in manj obremenjene zidove se uporablja čisti beton, če pa potrebujemo višje ali pa morajo prenašati večje obremenitve, mu dodamo jekleno mrežo. Tako dobimo armirani beton. 

Prednost betona je fleksibilnost pri oblikovanju zidu in hitrost izvedbe ter relativno ugodna cena. Slabost pa je dolgočasen videz. Sam beton je neprepusten za vodo, zato je drenaža vitalnega pomena. 

Kamniti oporni zid

Kamniti oporni zid je, kot že samo ime pove, sestavljen iz različnih kosov pravilno ali nepravilno oblikovanega kamna, ki jih zlagamo enega na drugega, veže pa jih malta ali beton. Takšni zidovi so zelo lični, saj se lažje vklopijo v naravo, še posebej če imamo na voljo lokalen kamen, ki odseva videz okolja, v katerem postavljamo zid. Primerni so za nižje gradnje, saj ne prenašajo dobro pritiska in lahko relativno hitro napokajo. Zaradi načina gradnje je dražji kot betonski, pa tudi več časa vzame.

Ta dva tipa opornih zidov sta najpogosteje uporabljena. Seveda pa se uporablja za oporne zidove še marsikaj drugega, vendar v manjšem obsegu (betonski zidaki, predizdelan betonski zid, glineni zidaki ...). 

Poznamo še različne tipe zidov, ki pa so bolj namenjeni estetskemu videzu in vizualnemu zaključku parcele kot pa prenašanju obremenitev (npr. škarpniki), ali pa vrste gabionov (košare iz jekla, v katere so nasuti kamni).

Izdelava opornega zidu

Vsekakor je najbolj racionalno, da se oporni zidovi načrtujejo skupaj s postavitvijo hiše. Če gre za ravnanje terena ali utrjevanje brežin, je to neizogibno, saj so lahko nekateri oporni zidovi pogoj za gradnjo hiše (še zlasti pri strmi parceli). Naknadno se gradijo predvsem zidovi, ki nimajo funkcije zadrževanja terena, pač pa bolj omejevanje zemljišča.

Pred gradnjo zidu je treba preveriti, kakšna je zemljina višina in v primeru višjih zidov narediti tudi statični izračun. Za oporni zid se najprej naredi izkop v dolžini zidu (za nižje zidove lahko ročni, za višje strojni), ki mora biti primerno globok in širok. V izkop nasujemo dovolj grob gramoz višine približno 10–20 centimetrov in ga utrdimo. 

Za tem sledi izdelava betonskega temelja. Dimenzije temelja so odvisne od višine opornega zidu, ki ga bo nosil. Od dimenzij opornega zidu pa je odvisno tudi, ali bo temelj armiran z jekleno mrežo. 

Na tako izdelan temelj se nato zida ali postavi opaž za betonski oporni zid, odvisno kakšen zid boste gradili. Na koncu ne smemo pozabiti že na prej omenjeno drenažo (odvajanje vode). Za zidom se namreč ob padavinah začne zbirati voda, kar pomeni dodaten pritisk na oporni zid. Za odvajanje poskrbimo z drenažno cevjo in luknjami za odvajanje vode v opornem zidu z razmikom na primerni razdalji. Na luknje pa mislite že pri ulivanju škarpe oziroma zidanju, da se ne boste praskali po glavi, ko bo zid že suh.

Pred izvedbo preverite, kako je z morebitnim dovoljenjem za gradnjo zidu

Če boste gradili oporni zid z višinsko razliko med spodnjim in zgornjim zemljiščem v višini do enega metra, ta spada med enostavne objekte in ne potrebujete gradbenega dovoljenja. Če bo višina zidu med enim in dvema metroma, potem spada med nezahtevne objekte in potrebujete gradbeno dovoljenje za nezahtevne objekte (enostavno dobimo z izpolnitvijo obrazca in oddajo na upravni enoti). 

Oporni zid višine od dveh do 10 metrov spada med manj zahtevne objekte, višji od 10 metrov pa med zahtevne objekte. Za slednja dva boste potrebovali klasično gradbeno dovoljenje in odgovornega projektanta. Ne pozabiti še preveriti potreben odmik od meje in ostale zahteve občine v prostorskem aktu.