Pogosto si starejši ljudje, ki živijo sami, ali ko njihovi otroci in vnuki odrastejo, zaželijo družbe živali in v ta namen pri zavetiščih kandidirajo za posvojitev. "Ravno pred kratkim smo spisali lepo zgodbo, ko smo oddali starejšo psičko starejšemu paru. Psička je prišla iz zelo neurejenega okolja, z odločbo je bila odvzeta, saj je bila povsem podhranjena in zanemarjena. Veterinarsko smo jo oskrbeli, poredili in kmalu oddali v nov dom. Tako srečnih zgodb žal ni veliko," pravijo v Obalnem zavetišču za živali.

V Društvu za zaščito živali Ljubljana (DZZŽ LJ) pa poudarjajo, da samo osamljenost ni primeren razlog, da posvojimo ali kupimo žival, saj gre za živo bitje in ne nadomestek. "Tudi če se bodo naše življenjske razmere spremenile, bo za žival še vedno treba dobro poskrbeti do konca njenega življenja. Se pa na nas pogosto obračajo posamezniki, da bi posvojili žival za svojega osamljenega starša ali starega starša. Vedno jih seveda opozorimo, da mora biti razlogov za posvajanje živali več, ne samo osamljenost. Za žival se mora vedno odločiti tudi posvojitelj sam, ne pa namesto njega nekdo drug," pravi Maša Cerjak Kastelic iz društva. 

Če se starejša oseba odloči, da posvoji žival, ki ima lahko življenjsko dobo 15, 20 ali celo več let, je treba pri tem razmisliti tudi o tem, kdo bo za žival poskrbel, če lastnik v tem času umre. "Prepogosto se namreč dogaja, da za živali po smrti skrbnika nihče ne poskrbi. Tako živali ostanejo tudi na cesti ali brez primerne oskrbe, saj so zavetišča odgovorna samo za brezdomne živali," pravijo v DZZŽ Ljubljana. Kot pravijo, so naleteli že na veliko žalostnih zgodb, ko za živali po smrti ali hospitalizaciji skrbnika dediči niso želeli poskrbeti. 

Kaj se zgodi s psom ali mačko, ko skrbnik premine ali hudo zboli?

Upokojena avstralska strokovnjakinja za vedenje psov Rita Lynd je pred leti obiskala svojega prijatelja Johna, a ga je na njegovem domu našla mrtvega. Ob njem je bila njegova psička Hannah, ki je neutolažljivo zavijala in tulila. "Hannah je bila tako travmatizirana in pod stresom. Bilo je srce parajoče, ko smo jo morali ločiti od Johna," se spominja dogodka pred več kot desetletjem. Psička je čez noč ostala sama, Lyndove pa se je dogodek zelo dotaknil.

"Veliko ljudi nima bližnjih družinskih članov. Kaj se zgodi z njihovimi psi, ko skrbniki umrejo," se je spraševala in se odločila, da v ta namen odpre sklad, s pomočjo katerega je v Tasmaniji leta 2019 odprla zavetišče oziroma dom za pse, ki po smrti ali hospitalizaciji skrbnikov ostanejo sami. Skrbniki psov lahko tako svoje pse registrirajo pri njih in v svoji oporoki izrazijo željo, da dom poskrbi za njihovega psa. Zavetišče je psom prijazno, živijo namreč na velikem posestvu, kjer imajo dovolj prostora za gibanje, poskrbljeno je za njihovo oskrbo, družbo pa jim delajo prostovoljci, ki na posestvu živijo. 

Tudi v Zavetišču za zapuščene živali Ljubljana se redno srečujejo s primeri, ko skrbnik živali premine ali zaradi zdravstvenih ali kakšnih drugih razlogov ne zmore več skrbeti za žival.

"V takšnih primerih zapuščeno žival prevzame zavetišče, sorodniki oziroma drugi dodeljeni skrbniki lastnika živali pa prevzamejo stroške oskrbe živali. Podrobneje so pogoji za predajo živali predstavljeni na spletni strani zavetišča. Moramo reči, da je odgovornost skrbnikov vse večja in mnogi za skrbništvo svoje živali pravočasno poskrbijo. Ena od možnosti je tudi iskanje novega skrbnika s pomočjo zavetišča, tako da novi dom najdemo neposredno od prejšnjega lastnika. Lastniku so prihranjeni stroški, živali pa stres ob menjavah okolja in skrbnikov," pravi vodja zavetišča Marko Oman. 

V povprečju na tak način samo v ljubljanskem zavetišču na Gmajnicah nov dom najdejo 20 do 30 živalim na leto. Živali, ki bi čez noč ostale povsem brez skrbnika, je tako le peščica. "Četudi pride do nenadne smrti skrbnika, za žival v veliko primerih poskrbijo sorodniki," poudarja Oman. 

Kakšna žival je primerna za starejše?

Vodja zavetišča Ljubljana pravi, da starejšim raje priporočajo posvojitev starejše, umirjene živali kot živahnega mladiča. Pri tem pa je treba predvsem upoštevati kondicijo starejše osebe, ne glede na to, ali se odločamo za psa ali mačko. "Če gre za aktivnega in fit upokojenca, tudi posvojitev mladiča ni ovira. Čeprav mačka ni treba peljati na sprehod in biti tako aktiven, kot pri mladiču psa, pa tudi mačji mladiči zahtevajo več pozornosti, energije kot odrasle, že umirjene mačke. Smo že imeli primere, ko so mačji mladički preprosto bili preživahni, pregrobi pri igri (radi namreč v igri tudi praskajo in grizejo) in posledično so svojemu skrbniku naredili kar veliko ran. Če ima oseba še kakšne pridružene bolezni, zaradi katerih se že tako ali tako stanjšana koža starejših slabše celi, so poškodbe lahko že kar obsežne. Hkrati pa mladiči lase sivijo še s svojo norčavostjo, zvedavostjo, raziskovanjem, celo nagajanjem, s čimer preskušajo meje," pravi Oman. 

Poleg tega je eden od razlogov, da jim svetujejo starejše živali, tudi pričakovana življenjska doba kandidata. "Idealno je, da nihče ne ostane sam, a če žival ostane sama, je težje, še posebno, če posvojitelj nima nikogar, ki bi za žival lahko poskrbel," pravi. Tako je pri presojanju o primernosti kandidata lahko eden od dejavnikov tudi možnost, da sorodnik ali drugi skrbnik prevzame skrbništvo nad živaljo, če posvojitelj premine oziroma za žival ne more več skrbeti.

Za starejše so ponavadi bolj primerne živali manjše ali največ srednje rasti, dodaja Marko Ugrin iz Marjetice Koper, ki upravlja Obalno zavetišče za živali. "Pri starejših posvojiteljih igrajo zelo veliko vlogo fizične potrebe – tako živali kot samega posvojitelja. Prav zaradi tega so bolj primerni psički manjše rasti, ki ne potrebujejo toliko gibanja, in pa mirnejše pasme. Pri starejših vselej preverimo, da bo za žival poskrbljeno v primeru smrti ali dolgotrajne bolezni. Je zelo nehvaležno, vendar se potrudimo, da dobimo neke vrste 'zagotovilo'. Radi vidimo tudi, predvsem pri psičkih, da so prisotni otroci ali vnuki, ki vsaj nekajkrat tedensko poskrbijo za daljše sprehode," pravi.

Starejšim priporočajo predvsem, da novo žival izberejo previdno. "Predvsem naj zasledujejo ujemanje s svojimi zmožnostmi in pogoji, ki jih lahko nudijo, tudi karakterno ujemanje. Videz živali naj bo na zadnjem mestu. In pomembno si je zapomniti: vsako žival, tudi starejšo, je mogoče navaditi po svoje, še posebno, če se z njo ujemamo. Zato velja slediti priporočilom osebja zavetišča oziroma drugim strokovnjakom, ki se na to področje spoznajo, ki nam lahko svetujejo. Sicer se lahko dober namen hitro sprevrže v nočno moro," svetuje Oman. 

Ali živali žalujejo za lastnikom?

Pravimo, da je pes človekov najboljši prijatelj, mnogi ga imajo za družinskega člana. Vez, ki se splete med hišnim ljubljenčkom in njegovim skrbnikom, je pogosto zelo močna. Kako se bo žival odzvala na izgubo skrbnika, je odvisno od primera do primera. Odvisno je od življenjskega okolja, navad, koliko časa sta preživela skupaj, pa tudi od tega, ali je še kakšna druga oseba skrbela za žival.  

Najpogostejši znaki žalovanja pri psih so izguba teka, sprememba vedenja, manjša igrivost in večja utrujenost. Nekateri psi celo spremenijo spalni prostor ali pa se dlje časa zadržujejo na krajih, kjer je pokojnik preživljal več časa. Občasno lahko preberemo zgodbe, ko psi po smrti skrbnikov "kampirajo" na njihovem grobu. Podobna zgodba prihaja iz Grčije, kjer se je zvesti pes "preselil" na mesto prometne nesreče, v kateri je umrl njegov skrbnik. Ko so lokalni prebivalci opazili, da se pes vrača na vedno isto mesto, tudi če so ga vzeli k sebi domov, so mu tam postavili improvizirano hiško, ki ga ščiti pred vremenskimi vplivi, prinašajo pa mu tudi vodo in hrano. 

"Primerov, ko bi živali po ločitvi od skrbnika zapadle v tako hudo depresijo oziroma doživele tak stres, da bi bilo nerešljivo, praktično ni. Ločitvena tesnoba in stres sta lahko bolj ali manj izražena, trajata različno dolgo, zato je pri tem ključna potrpežljivost in ravno pravšnja pozornost, odsotnost drugi stresnih dejavnikov. Ugodnejše kot je okolje rehabilitacije, hitrejše je okrevanje," pravi Oman. 

V Obalnem zavetišču za živali pa pravijo, da se občasno pojavi tudi kakšen primer, ko lastnik izrazi željo, da po njegovi smrti hišnega ljubljenčka uspavajo. "Težko govorimo o številki, a ta ni visoka, morda en do dva primera na leto. Lastnik teoretično lahko izrazi to željo, vendar enkrat, ko v zgodbo vplete zavetišče, se vsekakor potrudimo, da žival predajo k nam," pravi Ugrin. 

Več težav se lahko pojavi pri živalih, ki imajo razna obolenja in ki se s stresom lahko močno poslabšajo ali celo pripeljejo do odpovedovanja organov. "V takšnih primerih je evtanazija upravičena in povsem na mestu. Zdravih živali pa ni dovoljeno uspavati v nobenem primeru," še poudarja Oman. 

Za svojega domačega ljubljenčka boste največ naredili, če se boste s sorodniki in prijatelji pogovorili in dogovorili, kako naj za žival poskrbijo, ko vas več ne bo.