V 13. oddaji Pozor, priden pes sta se pasja strokovnjaka Jure Pribičevič in David Pogačnik odzvala klicu na pomoč Nene in Jureta. Bodoča starša namreč nista bila kos energičnemu triletnemu mešančku Montiju, ki preprosto povedano ni poznal mej, skakal je po ljudeh ter s cviljenjem in lajanjem ves čas opozarjal nase. Ko je Jure, ki je na obisk prišel prvi, videl situacijo, je ugotovil, da je glavna težava v tem, da psu ostaja preveč energije, to pa seveda najlažje ukrotimo z več rekreacije.

Možnosti športnih aktivnosti s psom je malo morje; tek, kolesarjenje, hoja v hribe in metanje predmetov, ki naj bi jih kuža prinesel. Sploh nad slednjo obliko rekreacije je bil Monti nadvse navdušen, težava pa je bila v tem, da je žogico enkrat prinesel, spet drugič ne. In tako je David bodočega očka Jureta poučil, kako psa naučiti, da bo žogico prinesel vsakič.

Kako naučiti psa prinašanja?

Z metanjem predmetov psa primerno utrudimo, hkrati pa dosežemo boljše sodelovanje oziroma boljšo koncentracijo v prihodnje. Psu lahko mečemo najrazličnejše predmete, bodisi palice, igralne vrvi ali žogice, raje pa se izogibajmo piskajočih igrač, saj lahko preusmerjajo pozornost. V kolikor izberemo žogico, si lahko pomagamo tudi z metalcem, kakršnega je prinesel David. Proces učenja prinašanja ne poteka tako, da gremo s psom na travnik in mu začnemo metati žogico, bolje je, če ga najprej v nekem nevtralnem okolju naučimo, da nam žogico vrne, nam jo torej da v roko. Dobro je, da je pri tem privezan, saj nam s ’svojim plenom’ ne more uiti. Če bomo psu takoj na silo želeli vzeti žogico iz gobca, bo razvil neko nezaupanje in je sam ne bo hotel spustiti. Tako mu najprej samo damo žogico in jo ves čas, ko jo ima v gobcu, držimo, nato ukažemo ’spusti’, mu jo vzamemo in pri tem žogo zamenjamo z briketom, da bo prej ali slej dojel, da se mu splača popustiti – prej bo spustil, prej bo spet dobil. Po nekaj ponovitvah žogico pospravimo; nikoli namreč ne sme biti psu na voljo, kadar nas ni zraven.

Ko pes dojame, da mora žogico spustiti, gremo z njim na travnik in poskusimo z metanjem. Naš namen je torej, da pes teče za žogico in nam jo prinese nazaj. Najprej našega kosmatinca sprostimo, da se osredotoči na ’plen’ in vržemo. Ko se vrne, se spomnimo vaj, ki smo jih delali doma; rečemo ’spusti’ in če nam na začetku ne gre, ga lahko tudi pripnemo na vrvico in ponavljamo vaje. Odlična rešitev je tudi tehnika z dvema žogicama, saj ko bo eno žogo spustil, bo takoj dobil drugo, ko prinese drugo, pač spet dobi prvo in tako naprej. Če pes žogice noče spustiti, lahko poskusimo tako, da drugo žogico, ki ji jo imamo v žepu, vzamemo v roke in ko se kuža s prvo vrne in rečemo ’spusti’ tudi mi spustimo žogico pred njega, ne glede na to, ali jo on spusti ali ne.

Tako pes prej ali slej dojame, kaj pomeni ’spusti’ in začne tako ravnati. Monti je dojel v pičlih dveh minutah in tako so treningi z njim bili njegovemu lastniku Juretu v veliko veselje, poleg tega pa je kuža domov prišel tako utrujen, da se je samo zgrudil na svojo dekico. Ob upoštevanju še ostalih nesvetov naših pasjih strokovnjakov pa se je umiril tudi ob prihodu obiskov, nehal je cviliti, lajati in skakati in tako sta si Nena in Jure oddahnila, saj jima je s skupnimi močmi še pred porodom uspelo Montija popolnoma prevzgojiti.