Najtežja so bila za Pikca jutra, ko se je Renata odpravljala v službo. "Takoj ko sem za sabo zaprla vrata, je začel lajati in to je trajalo verjetno kar nekaj ur." Za piko na i pa je bilo povsod polulano, bodisi na njenih copatih, bodisi po tleh ali na kavču. Strah se je kazal tudi takrat, ko so prišli obiski, alergičen je bil že na sam zvonec, ko pa so se odprla vrata je na vsakogar glasno lajal in se vanj zaganjal. Renati je dokončno prekipelo, ko se je zaradi laježa in nenehnega strahu s Pikcem morala vrniti iz dopusta po komaj dveh dneh v kampu in takrat se je odločila, da temu enkrat za vselej naredi konec. In tako je na pomoč poklicala strokovnjaka za pasje vedenje Jureta Pribičeviča in Davida Pogačnika, ki sta k Pikčevi težavi pristopila previdno in taktično.

Strah pri psu je velik problem

"Njegova glavna težava ni lajež, pač pa strah," je pojasnil Jure po tem, ko je preplašenega psička malce 'stestiral'. "Strah se pri psih pojavi zaradi več razlogov, največkrat gre za kombinacijo genetike in okolja, v katerem pes živi." Če ima pes torej slabe izkušnje iz preteklosti, bodisi je nekdo z njim grdo ravnal, ga je celo mučil, bodisi se je znašel v situaciji, ki zanj ni bila prijetna, ga je kasneje strah vsake podobne izkušnje, morda hrupa, ljudi, samote. Lahko je strah v njem tako globoko zakoreninjen, da postane celo paničen. "Pes se v situaciji, ko ga je strah, odzove na tri različne načine," pove Jure. "Lahko napade, zbeži ali otrpne, kot se je to zgodilo pri Pikcu." Tudi lajež je bil pri Pikcu posledica njegovega strahu, prav tako uriniranje.

In žal je tako, da se lastniki na strah pri psu nagonsko odzovejo tako, da ga, če gre za majhnega psa, dvignejo v naročje, ga stisnejo k sebi, torej ga skušajo potolažiti, pes pa kmalu ugotovi, da s svojim vedenjem doseže lastnikovo pozornost in začne izsiljevati. Namesto, da prestrašenega psa torej skušamo zaščititi, Jure predlaga drugačne ukrepe: "Psu je potrebno dopovedati, da se tako ne more obnašati in da mu nihče nič noče. To dosežemo z obratnim pogojevanjem, s pozitivnimi izkušnjami, izogibanjem situacij, v katerih se pes prestraši in z veliko mero potrpežljivosti." Da takšen pristop zares deluje, se je pokazalo tudi pri Pikcu. Ko mu je Renata omejila prostor, najprej z boksom, nato z odejico in ko so mu tuji ljudje prinašali brikete in je kmalu ugotovil, da niso njegovi 'sovražniki', je postal veliko manj napet in bolj zaupljiv. A kot je še rekel Jure, zelo lahko je psu samozavest vzeti, zelo težko pa mu jo je ponovno povrniti. Rezultati torej ne bodo vidni čez noč, a če boste vztrajali, se bo pes sčasoma znebil strahu in bo tako življenje z njim veliko prijetneje. Tudi zanj.