Prvi primeri prašičkov kot domačih živali segajo v šestdeseta leta prejšnjega stoletja, veliko pa jih je  pot iz hleva v človeški dom prvič prestopilo v Kanadi, v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Od tam so prestopili tudi mejo z Združenimi državami Amerike in svetovni fenomen izjemno priljubljenih, tako imenovanih mikro prašičkov, se je začel.

Nepremišljena želja lastnikov po eksotični domači živali in nepošteno oglaševanje rejcev sta žal pripeljala do tega, da so se ti prašički v svoji odrasli dobi namesto v prijetnem domu s svojim lastnikom, znašli v zavetišču za živali.

Veliko ljudi je zaradi fotografij nekaj dni starih prašičkov, njihovih imen, kot sta mini in mikro, ter rejcev, ki niso pravilno opisali teže in velikosti odrasle živali, verjelo, da bodo te živali tudi ko bodo odrasle, tehtale le nekaj kilogramov. Sledilo je veliko presenečenje lastnikov, saj odrasle živali niso bili ljubki mini prašički, ampak pravi prašiči, podobni tistim na kmetijah.

Strah lastnikov, da bodo obtičali s preveliko živaljo, je tako pripeljal do nadaljnjega iskanja majhne vrste prašičkov. Vsake toliko se je zato pojavilo še privlačnejše ime za novo in še manjšo vrsto prašička.

Rejci so priljubljenega vietnamskega prašička zamenjali s prašički vrste Kunekune z Nove Zelandije, med najmanjšimi vrstami pa je mogoče med drugimi zaslediti tudi ameriškega mini prašička, Göttinger mini prašička in britanskega mikro prašička.

Trend iz Anglije

Trenutno so najbolj priljubljeni mikro prašički iz Anglije, katerih rejci pravijo, da ljudje nikoli ne bi smeli kupiti živali, ne da bi prej videli njegove starše. To naj bi bil namreč najboljši pokazatelj, kako velik bo prašiček postal, ko bo odrastel.

V Angliji trenutno vzrejajo take, ki se skotijo težki manj kot 500 gramov, medtem ko je odrasla žival še vedno velika približno toliko kot srednje velik pes in lahko tehta tudi do 30 kilogramov.

Skrb za prašička

Prašički so primerni za ljubljenčke predvsem zato, ker so izjemno pametne in presenetljivo čiste živali. Ko se navadijo na svoj dom in na lastnike so zelo igrivi in jih je z ustreznim potrpljenjem, prav tako kot ostale domače živali, mogoče marsičesa naučiti.

Tisti, ki imajo prašičke v stanovanju, so jih naučili, da svojo „potrebo“ opravijo v pesku, ravno tako kot mačke. Vendar pa kljub temu ni primerno, da bi bili prašiči ves čas v stanovanju. Za njih je najbolje, da imajo nekaj prostora tudi na prostem, da lahko s smrčkom rijejo po zemlji, se povaljajo po blatu in zadremajo v senci.

Večina pasem prašičev je nagnjenih k debelosti, zato morajo biti njihovi lastniki še posebej pozorni pri hranjenju. Manjše pasme uživajo podobno hrano kot domači prašiči in njihova prehrana sestoji predvsem iz zelenjave, žit, krompirja, repe in podobnega.

Če se odločate, da boste postali lastnik majhnega prašička, poiščite rejca, ki vam bo tudi po prodaji prašička še pripravljen svetovati in pomagati z nasveti glede hrane in oskrbe.

Ste se nam že pridružili na naši Facebook strani ? To lahko storite s klikom na