Zanimivo je, da nihče ne ve, kako je kuža z imenom Capitan pravzaprav našel grob, saj na pogrebu ni prisostvoval.

Teden dni po pogrebu je začela družina Guzman Capitana že močno pogrešati. Kasneje so izvedeli, da se je v želji po srečanju z lastnikom odpravil v iskalno akcijo, kjer je kmalu svojega gospodarja tudi našel – na pokopališču. Vse od takrat mu Capitan še vedno ostaja zvest. Po poročanju oskrbnikov grobišč, v šestih letih ni minil niti en dan, da se ne bi Capitan točno ob 18. uri ulegel na Miguelov grob in čakal …

Vrnimo se nekoliko nazaj ... Ob prvem snidenju po večdnevnem iskanju Capitana, je bila družina Guzman v zasedbi mame Veronice in sina Damiana presrečna, ko so ga našli, a so kmalu doživeli hladen tuš. Štirinožni prijatelj ni želel več domov. Sčasoma so sicer kasneje le dosegli, da jih Capitan včasih obišče, a le za kratek čas, saj ga zvestoba hitro požene nazaj na grob, kjer dela družbo pokojnemu Miguelu.

Končno so se sprijaznili … Pokopališče sedaj velja za njegov dom. Po besedah direktorja pokopališča Hectorja Baccega, pes uživa naklonjenost pokopaliških delavcev, kateri ga med drugim tudi hranijo. Zelo prijazen pa je tudi tako do oskrbnikov kot do obiskovalcev. Capitan nima slabih namer, ravno nasprotno - neverjetni junak meni, da v slogu »Zvestoba do groba«, njegova naloga še ni končana.

»Vsak dan, skoraj ves dan, pes hodi z menoj po pokopališču. Vedno pa se nekaj pred 18.uro zvečer vrne na Miguelov grob, se uleže poleg nagrobnika in počiva«, pove Baccega. Do Capitana čuti neizmerno spoštovanje, saj se je ob njem naučil življenjsko lekcijo: Ceniti spomin na tiste, ki smo jih imeli najraje.

Neverjetni junaški prizori, ki še danes odmevajo po svetu!