Da se pes okuži s klopno boleznijo, se mora klop na psu hraniti vsaj 24 ur. Zato je izjemno pomembno, da klopa odstranimo takoj, ko ga najdemo. Najpogostejše bolezni, ki jih prenašajo klopi in se pojavljajo pri psih v Sloveniji, so borelioza, anaplazmoza in babezioza. Bolezni se ne prenašajo z živali na žival z dotikom ali po zraku, glavni prenašalec je vedno klop. Vse omenjene bolezni se pojavljajo tudi pri človeku, vendar okužene živali za nas ne predstavljajo neposredne grožnje. Za okužbo so potrebni lačni ali le delno nahranjeni klopi, ki jih žival lahko prinese v naše okolje.

Težko je ugotoviti, ali je vaš pes zbolel za klopno boleznijo

Čeprav imajo znaki bolezni določene značilnosti, so ti pogosto nespecifični in neznačilni. V praksi sta se kot najpogostejša znaka, da gre za klopno bolezen, pokazala nenavadna utrujenost in izguba apetita pri psu. Ker ima lahko take znake še mnogo drugih bolezni, je nemogoče postaviti natančno diagnozo samo na podlagi klinične slike brez dodatnih krvnih preiskav.

Najbolj znana diagnostična metoda je določanje protiteles v krvi, ki prav tako ni vedno najbolj zanesljiva, saj zvišan nivo protiteles še ne pomeni bolezni, ampak le, da so bili psi v stiku s povzročiteljem. Tudi ko telo zmaga v boju s povzročiteljem in ga izloči iz telesa, protitelesa ostanejo zvišana. Po drugi strani je povzročitelj bolezni lahko vzrok za klinično sliko, nivo protiteles pa še ni zvišan. Zaradi zapletenosti diagnoze in tudi poznejšega morebitnega zdravljenja klopnih bolezni je zato najbolje, da svojega psa primerno in pravočasno zaščitite ter upate na najboljše.

Vse, kar morate vedeti o zaščiti, tudi zeliščnih ovratnicah

Izvedenih je mnogo študij, ki vrednotijo učinkovitost različnih pripravkov, ki delujejo proti klopom. Trenutni podatki kažejo, da so najučinkovitejši amitraz, fipronil in permetrini.

Na voljo so ovratnice, razpršila in posebne raztopine, ki se jih nanese na kožo med lopatice. Za pse, občutljive na agresivna sredstva, v trgovini za živali Tukano prodajajo zeliščne ovratnice in ampule, ki so za pse manj škodljive, a posledično učinkujejo krajši čas. Nobena zaščita pa ne deluje, če se je ne uporablja redno in/ali brez upoštevanja navodil. Tako so na primer nekatere zeliščne kapljice, ki naj bi bile za pse manj škodljive, pogosto tudi manj neškodljive tudi za klope in druge zunanje zajedavce.

Med najučinkovitejšimi sredstvi proti klopom so dokazano raztopine, ki se jih nanaša na kožo med lopatice. Pri tem veterinarji poudarjajo, da raztopina učinkuje tri tedne po aplikaciji. Učinkovitost se namreč v 4. tednu zmanjša na 95 in manj odstotkov, na kar vplivajo kopanje, reinfestacijski pritisk, občutljivost različnih vrst klopov na akaricide itd. Da bi katero koli sredstvo kar najbolje učinkovalo, je pomembno, da upoštevate navodila, priložena pri posameznih sredstvih (pri nekaterih raztopinah in razpršilih pes štiri dni pred aplikacijo in po njej ne sme biti moker), pripravki morajo ustrezati teži živali, ne pozabite pa še, da sredstva nanašamo na kožo, in ne na dlako živali.

Nasujte pesek

Ker zaščita proti klopom ni vedno 100-odstotna, redno pregledujte kužkovo kožo, in če najdete klopa, ga takoj odstranite, saj je to izjemnega pomena pri preprečevanju bolezni. V nekaterih primerih so kljub vsemu potrebna tudi dodatna nadzorna dela, kot so uničevanje klopnih habitatov (trava, plevel, listje, grmovje), ter pršenje akaricidov v razpoke in špranje med pasjimi kletkami. Ljudje, ki živijo ob gozdu, lahko nasujejo med svojo parcelo in gozdom pesek, saj klopi po njem ne lezejo radi.

Ne pozabite …

Če psa zaščitite pred klopi, je zelo majhna verjetnost, da bo zbolel za katero od klopnih bolezni. Večina psov z okužbo mikroorganizmov, ki jih prenašajo klopi, kaže nespecifične znake bolezni, zato nima nobenega smisla, da si lastniki psov skušajo zapomniti klinične znake bolezni, saj tudi veterinar ne more postaviti diagnoze le na podlagi klinične slike. Pomembno je vedeti, da lahko za utrujenostjo stoji resna bolezen, in zato naj se ne čaka, da se začne kužek počutiti bolje, ampak je smiseln obisk veterinarja, ki bo posumil na morebitno resno bolezen in opravil potrebne preiskave.