Jasna je bila močno navezana na prejšnjega psa, ki je družino razveseljeval dolgih 11 let, zato se je odločila, da naslednji hišni ljubljenček ne bo bokser, saj bi jo preveč spominjal nanj. In tako je pred tremi leti k hiši prišel Hooch, bordojska doga, ki je nadvse prijazen in ubogljiv, skratka idealen hišni ljubljenček. A ko je dopolnil eno leto, je nenadoma začel z lulanjem označevati predmete v garaži, zunaj pa se je loteval avtomobilov, kar je bilo še kako nadležno, ko so prišli obiski. Vse to je počel, na skrivaj oziroma takrat, ko lastnikov ni bilo v bližini. Ker Jasna ni vedela, kako bi ga odvadila te nadležne razvade, se je obrnila na pasja strokovnjaka Davida Pogačnika in Jureta Pribičeviča. Ko je Jure prišel pogledat, v čem je pravzaprav težava, je lastnici pojasnil, da je Hooch takšno obnašanje razvil, ker mu ni postavila omejitev oziroma mu ni uspela dopovedati, kje lahko lula in kje ne. Predlagal je ukrepe in prevzgoja se je začela ...

Zakaj psi markirajo?

Psi naj bi po nekih teorijah nagon označevanja oziroma markiranja podedovali od volkov. Ti so na svojem teritoriju omogočili prostor za razvoj članov svojega krdela, pri psih pa je sicer malce drugače, saj svojega teritorija v resnici nimajo, si pa na ta način določeno okolje ustvarijo bolj domače. Do treh mesecih noben pes ne markira, mladički samo lulajo, največkrat pa se označevanje, ki ni posledica fiziološke potrebe, pojavi pri spolni zrelosti, torej malo prej enim letom, tako kot se je to zgodilo pri Hoochu. Markiranje je pravzaprav nekakšen ’pasji marketing’, tako se tudi med seboj sporazumevajo in sporočajo, da je čas za razplod.

Nekateri označujejo okolico doma, velikokrat avtomobilske gume, pa redne sprehajalne poti, spet drugi kraje, kamor jih lastniki pogosto pripeljejo ali kjer so doma njihovi ’prijatelji’. Zelo pogosto psi markirajo kraje ali predmete, kjer so to prej počeli že drugi psi; če imate ljubljenčka, ste zagotovo med sprehodom že ugotovili, da je povohal kakšen drog in ga nato označil. Zanimivo, ampak dogaja se tudi, da tisti kosmatinci, ki se počutijo večje in močnejše, torej nekako nadrejene, ’prelulajo’ oznake tistih, ki naj bi bili šibkejši. Do označevanja pa lahko pride tudi v situacijah, ko je pes vznemirjen, recimo med srečanjem z drugim psom, ali ko ga je strah; takrat v bistvu naredi pravo lužico.

Če psi označujejo drevesa ali cestne luči med sprehodom, za lastnike ni ravno moteče, zna pa biti nadvse neprijetno, če markirajo po predmetih drugih, v hiši ali po avtomobilskih gumah kot je to počel Hooch. V takšnem primeru je ’packu’ pač potrebno dopovedati, da tega več ne sme početi in mu pokazati, kje mu je to po novem dovoljeno. Prevzgoja psa v tem smislu je relativno dolgotrajen proces in zahteva strogo doslednost, kar je zelo hitro ugotovila tudi Jasna in na ’pol poti’ že skoraj obupala. Pomagala naj bi tudi kastracija, saj naj bi takrat pes postal bolj umirjen in bi se navade, povezane z vplivom delovanja spolnih hormonov, omilile (torej potepanje in tudi markiranje). Res pa je, da markiranje ni nujno vedno povezano s spolno zrelostjo, zato je pač potrebno poseči po drugih ukrepih. Na kakšen način torej lahko našega pasjega prijatelja odvadimo markiranja, si lahko pogledate v 12. oddaji Pozor, priden pes. Jasni je uspelo, tudi vam lahko.