Displazija kolkov, ki jo sicer srečamo tudi pri ljudeh, mačkah in nekaterih drugih živalih, je bolezen, ki je povezana z nepravilno zgradbo kolčnega sklepa in z ohlapnostjo mišic, vezivnega tkiva in vezi, ki bi normalno kolčnemu sklepu nudile vso potrebno oporo. V večini primerov prizadene večje pasme, največkrat labradorce, zlate prinašalce, bernardince, nemške doge, rotvajlerje in nemške ovčarje, druge v nekoliko manjšem odstotku. K težavam so nagnjeni predvsem čistokrvni psi, pri mešancih so precej manj pogoste. V večini primerov je bolezen dedno pogojena, redkeje gre za posledico poškodb, na pojav in razvoj pa močno vplivajo tudi okoljski dejavniki. Okolje, v katerem odraščajo mladiči, namreč v veliki meri vpliva na kasnejši pojav displazije kolkov. Pri nekaterih psih se simptomi bolezni pokažejo že pri pet mesecev starih kužkih, pri drugih šele na ’stara leta’.

Kako prepoznamo bolezen?

Kot rečeno, se v najhujših primerih prvi simptomi pokažejo že pri mladičkih, večinoma pa šele, ko je pes v srednjih letih ali še pozneje. Najprej začuti nelagodje pri gibanju ter bolečino pred in po razgibavanju, v naslednji fazi bolezni se spremeni drža psa, ki nato med hojo ali tekom izteguje ali krči zadnji tački, pojavita se otrdelost in bolečina v tačkah, ki se stopnjuje do te mere, da pes ne more več hoditi po stopnicah. Med hojo šepa in kaže nezanimanje za kakršno koli obliko gibanja.

Kaj vpliva na razvoj bolezni?

Pri psih, ki so genetsko bolj nagnjeni k tej bolezni, lahko prekomerno gibanje v mladosti razvoj bolezni pospeši in poslabša. Po drugi strani pa okrepljene mišice zmanjšujejo možnost pojava kolčne displazije, zato je gibanje zelo pomembno, lastniki moramo le najti ustrezno obliko aktivnosti in intenzivnost prilagajati pasmi, zmožnosti ter starosti. Strokovnjaki ne zanemarjajo niti vpliva prehrane, ampak bolj z vidika količine oziroma kaloričnega vnosa, saj je vzdrževanje optimalne telesne teže psa ključnega pomena. V kolikor je pes predebel, so sklepi veliko bolj obremenjeni.

Kaj pa zdravljenje?

Mnogo lastnikov odraslih štirinožnih kosmatincev simptome displazije kolkov zamenjuje s simptomi staranja, zato bolezni ne zdravijo in se ta poslabša do te mere, da pes ne more več niti stati na tačkah. Da se to ne bi zgodilo, moramo lastniki skrbeti za ustrezno količino gibanja in vzdrževanje optimalne telesne teže našega ljubljenčka skozi vsa življenjska obdobja, ne šele takrat, ko nastopijo resnejše težave. Gibanje naj bo prilagojeno telesni pripravljenosti in starosti psa; pomagalo naj bi predvsem plavanje, a ga nikar ne silite v vodo, če je prej ni bil navajen. Bistven element pri zdravljenju oziroma blaženju simptomov je tudi pasje ležišče. Kotiček mu moramo urediti v suhem in dobro ogrevanem prostoru brez prepiha in tudi sicer je izogibanje mrazu in vlagi nujno. V kolikor imamo v stanovanju stopnice, moramo psu preprečiti, da bi sam hodil po njih, raje ga nesimo ali stanovanje kako drugače prilagodimo njegovim potrebam.

Najbolje je seveda, da se o zdravljenju in negi psa s kolčno diplazijo posvetujemo z veterinarjem, ta nam bo predpisal tudi ustrezna zdravila za blaženje simptomov in prehranske dodatke, ki pripomorejo k zdravju kosti, a pomembno je, da ga obiščemo takoj, ko opazimo prve znake, saj imajo psi visok prag bolečine in opazimo težave šele v kasnejši fazi, ko so bolečine že zelo močne. Možno je tudi kirurško zdravljenje; obstaja več posegov, a se moramo o možnostih prav tako posvetovati z veterinarjem, ki bo na podlagi starosti, velikosti pasme in resnosti težav ocenil, ali je takšna oblika zdravljenja za našega kužka sploh primerna.