Ljubljančanka Barbara Bedenk se sicer preživlja s poklicom turistične vodnice, a jo v zadnjih letih precej bolj kot seznanjanje turistov z lepotami eksotičnih krajev privlači ekologija.

Najprej je z uporabo in promocijo nakupovalnih vrečk iz blaga napovedala vojno plastičnim, kasneje pa je dejavnosti svojega podjetja Ekoteka (http://ekoteka.si) dodala še prodajo in predstavljanje certificiranih ekoloških čistil.

Barbara je prepričana, da sta ohranjanje narave in čistega okolja skrb vseh nas, da so korenite spremembe nujne in da se pot do okolju bolj prijaznega življenja in čistejše prihodnosti začenja prav v domu in ravnanju vsakega posameznika in posameznice.

Kdaj in zakaj si se začela ukvarjati z eko izdelki; je bil motiv osebno prepričanje, ali je šlo za poslovno priložnost?

Za naravo me skrbi že zelo dolgo. Toliko plastike, plastičnih vrečk in embalaže brez potrebe uporabljamo vsak dan … Tako je najprej prišla odločitev, da se borim proti plastiki.

Prvi izdelek Ekoteke so bile tako vrečke iz bombaža za večkratno uporabo. Za razliko od plastičnih vrečk so močne in trpežne, lične, po želji jih je mogoče potiskati ali porisati.

Poleg tega v procesu razgradnje zaradi njih umrejo ali se poškodujejo številne živali.

Drugi izdelek, ki ga želim predstaviti ljudem, so ekološka čistila; njihova prodaja in promocija je postala glavna dejavnost Ekoteke. Tudi kemijo, okolju neprijazna kemična sredstva namreč v velikih količinah uporabljamo prav vsak dan, ne da bi se tega sploh zavedali.

V dveh, treh letih, odkar se aktivno ukvarjam s tem, torej poskušam spreminjati mentaliteto ljudi, jih opominjati, naj prenehajo nepremišljeno jemati brezplačne plastične vrečke v trgovinah, naj uporabljajo ekološke proizvode … naj jim ne bo vseeno.

Kaj pa ti sama, ali tudi sicer, se pravi zunaj Ekoteke, živiš okolju prijazno?

Poskušam, kolikor se le da. Stare navade so sicer železna srajca, pa vendar se trudim biti v kar največ pogledih okolju prijazna. Strogo denimo ločujem odpadke, pogosto celo „sitnarim“ prijateljem, kako naj ravnajo s svojimi smetmi.

Če si v trgovini kupim sendvič, se mi zdi prava škoda papir odvreči v koš za mešane odpadke na ulici, zato ga navadno pospravim v torbo in odvržem šele doma, seveda v koš za papir.

Pa še kup zadev: že dve leti uporabljam izključno eko čistila, ko tiskam dokumente za svojo uporabo vedno uporabljam papir, ki je na eni strani že potiskan …

Pravzaprav so največja stvar, ki jo počnem in ki resnično onesnažuje okolje, potovanja z avtomobilom in letalom. Tem se predvsem zaradi službenih obveznosti ne morem izogniti. Za vožnjo po mestu pa sta avto v veliki meri nadomestila kolo in javni prevoz.

In, naj poudarim še enkrat: vedno in povsod pri blagajni „lajnam“ eno in isto stvar: „Hvala, ne rabim plastične vrečke, saj te onesnažuejo okolje.“

No, pa seveda dosledno ugašanje luči, televizije in računalnika, zapiranje vode med pomivanjem in umivanjem zob … vse to bi morali naučiti že majhne otroke.

Seveda. Štejejo dejanja posameznikov in vedno je treba začeti pri sebi. Razmišljajmo tako: če jaz ne bom in če tudi ti ne boš, morda tudi on ali ona ne bo … in na koncu ne bo nihče naredil prav nič.

Vsak lahko začne, pravzaprav mora začeti, samo pri sebi.

Kako to, da si se odločila za takšen že kar malo aktivističen način življenja? Precej laže kot opozarjati na težave je namreč pogledati stran …

Pravzaprav se je to zgodilo, ker sem želela zamenjati službo. Vedela sem, da potrebujem nekaj drugega, nekaj, kar me bo zanimalo ter - mogoče še pomembnejše, kar ima višji cilj.

Ravno ta višji cilj me žene in mi daje energijo. Občutek, ko pogledaš okoli sebe in veš, da je potrebna akcija, da so potrebne spremembe in ozaveščanje, saj se ljudje premalo zavedamo, kaj počnemo s svojim okoljem.

Res je, mi morda posledic svojega ravnanja še ne bomo čutili, bodo pa te zato toliko bolj prizadele naše otroke, vnuke ...

Misliš, da je v mestu sploh mogoče živeti ekološko in s svojim načinom življenja razbremeniti okolje?

Seveda. Morda ne v tako veliki meri, kot na primer na samooskrbni kmetiji nekje sredi narave, a kot vseskozi poudarjam: vsak posamezni, še tako majhen korak, šteje.

Skrb za okolje lahko izkazujemo tako, da porabljamo manj vode in manj elektrike – virov, s katerima ponavadi ravnamo preveč potratno.

Tudi manjša potrošnja pomeni bolj ekološko življenje; samo zato, ker smo nek izdelek videli v oglasu, še ni treba, da ga kupimo. Z izogibanjem pretiranemu nakupovanju bomo prihranili energijo, ki je bila porabljena za izdelavo, embalažo in transport izdelka v trgovino, energijo, ki bi jo porabili za prevoz do trgovine … in nenazadnje denar, ki bi ga za izdelek plačali.

Po mestu se namesto z avtomobili vozimo s kolesom ali javnim prevozom, skrbno ločujemo odpadke …

Ali „ekološko“ življenje zahteva veliko odrekanja? V kolikšni meri je tvoj življenjski slog drugačen, morda manj udoben od običajnega?

Morda je potrebne malo več organizacije; sama denimo s seboj vedno nosim platneno nakupovalno vrečko, če jo slučajno pozabim, pa v trgovini kupljene potrebščine odnesem kar v torbici ali v rokah.

Uporaba ekoloških čistil zame sploh ni odrekanje, ampak dodatno ugodje. Njihova uporaba namreč ne povzroča suhih rok in alergij, moje stanovanje sedaj lepše diši, kakor prej … torej prinašajo celo prednosti. Enako je s kolesarjenjem, pri katerem na poti po opravkih mimogrede naredim še nekaj koristnega za svoje telo.

Najbolj nagrajujoč pa je seveda občutek, da s svojim življenjskim slogom narediš nekaj dobrega za okolje.

Verjetno se ne bi strinjala, da je takšen življenjski slog dražji?

Nikakor. Ekološka čistila so denimo bolj koncentrirana in jih zato porabimo manj, tako da nas stanejo manj.

Z varčevanjem pri vodi in elektriki se zmanjšajo moji mesečni izdatki. Z vožnjo s kolesom prihranim pri gorivu in če se namesto po nakupih pogosto odpravim na sprehod, me ta prav nič ne stane.

Se skrb in zanimanje za okolje pri nas povečujeta?

Se, ampak prepočasi. Predvsem gospodarska kriza je po mojem mnenju še dodatno zavrla hitro napredovanje okoljske ozaveščenosti in okolju prijaznega vedenja med ljudmi.