Očiščeno pšenično klasje, ki ga kmetje včasih tudi na hrbtu prinesejo do vse bolj redkih mlinarjev, je tukaj prepuščeno močnemu vodnemu toku, ostremu mlinskemu kamnu in temeljitemu nadzoru mlinarja. Ta bo zdrob skozi kolesje starega mlina pognal ravno tolikokrat, da bo iz pšeničnih zrn nastala moka za pravi domači „črni“ kruh, za bogato potico pa bo mlinar ustvaril prav posebej mehko belo moko.

Ko bo prišla zima, se bo mlinar bojeval z ledom vodnega toka, ki poganja velika kolesa, pridno bo obnavljal nenavadne lesene dele in se veselil praznikov, pred katerimi se v mlinu zopet tare obiskovalcev, smeha in druženja.

Vsaj včasih je bilo tako …

Ste se nam že pridružili na naši Facebook strani ? To lahko storite s klikom na