Pisana jesen se je predla okoli vijugavih ovinkov, ki so se iz Kamnika najprej strmo vzpenjali do Črnivca in se čez Podvolovljek počasi začeli spuščati v drugo dolino naše domovine.

Sivo in vlažno popoldne je ob strugi reke Savinje vodilo na Solčavsko. V hladni senci, ki je kazala povsem drug obraz te iste jeseni, so se visoko dvigali savinjski vrhovi. Spodaj pri dnu pa so se ena za drugo zvrstile ene najlepših slovenskih dolin, Robanov kot, Logarska dolina in končno med njimi še najmanj obiskana - Matkov kot.

Čeprav večina obiskovalcev svoj izlet konča med zelenimi travniki Logarske doline, se je ta dan pot vzpenjala še više, v smeri Pavličevega sedla. Sive meglice, ki so spodaj jemale voljo in tirale k sanjam o lepšem vremenu, so z vsakim premaganim metrom izgubljale svojo moč. Med visokimi smrekami je sonce odpiralo nov zastor. Gozdna steza je zlezla čez kamniti most in se v naslednjem ovinku zaustavila pred neko povsem drugo kuliso.

V nebo vpijoči kamniško-savinjski vršaci so kot že tisočletja dotlej stali v svoj dan in si od tam ogledovali zelene travnike, ki se od Matkovega kota vzpenjajo daleč sem gor proti Pavličevemu sedlu. Na tem odru, ki so ga kot v pravljici krasili zlati macesni, se je soncu nastavljala Perkova kmetija.

Tri glinena jabolka ob vhodnih vratih kažejo, da pri tej hiši rade volje sprejmejo goste. Že prvi nasmešek gospodinje Neže Krivec, ki je pokukala iz shrambe polne domačih zelišč in suhih krhljev, je dal obljubo, da bo tukaj zgoraj tudi domače, okusno in prisrčno. Perkova domačija je ena najvišje ležečih kmetij na Slovenskem.

Na 1230 metrih nadmorske višine njena gospodarica smelo kaže na vrhove v bližini in jih s solčavskim naglasom našteva: Krofička, Ojstrica, Škarje, Babe, Planjava, nekje daleč v oblakih Kamniško sedlo in na drugo stran Raduha in Olševa.

Šilce encijana, solčavski sirnek in sir, savinjski želodec, domače maslo, sveže in kislo mleko, češnjeva marmelada, rmanov sok, domač čaj in še bolj domač med, krhlji vseh sort… Počasi in polno se je topilo v ustih in razvajalo vse čute.

Potem je telo zaživelo v ritmu narave, ki tukaj zgoraj narekuje običajen vsakdan. Zvončkljanje drobnice je božalo ušesa, daleč spodaj so krave lenobno premlevale sveže trave. Jabolka in hruške so se nastavljale jesenskemu soncu in gozdovi so neprestano predli svojo tiho pesem.

Življenje visoko zgoraj je sicer idilično, mirno in urejeno, a nikakor ni ležerno. Vse leto je treba pridno delati, saditi, kositi, sekati, spravljati, žagati, rezati, sušiti, odbirati, prelagati... pa najsi gre za pravi solčavski les, volno jezersko-solčavske ovce ali za hruškove krhlje.

Nekje od daleč je bilo vsake toliko slutiti zven žage. Več kot 80 odstotkov Solčavskega pokrivajo gozdovi in preudarno gospodarjenje z njimi kmetom predstavlja pomemben vir preživetja. V tem gorskem svetu domačini po svoje vztrajajo že dolga stoletja. Perkovo je v pisnih virih prvič omenjeno že davnega leta 1426.

A popotnik, ki se mu tukaj pač ne sme muditi, bo na Solčavskem odkril še mnogo več. Nedaleč od Perkovega stopimo na Solčavsko panoramsko cesto, ki povezuje Matkov kot in Podolševo. Ne glede na to ali smo peš, s kolesi ali morebiti s sanmi, se je na tej poti treba večkrat ustaviti. Navdihujoči pogledi, ki se odpirajo proti Logarski dolini in navzgor objemajo alpske vrhove, misli vabijo v svoje loge.

Nekje nas lesen smerokaz zvabi v gozd, do izvira kisle vode, ki se ponaša z vsebnostjo velikih količin železa. Še bližji postanemo z globokimi gozdovi in vseobsegajočim časom, ko pridemo do Potočke zijalke, ki hrani dokaze o tem, da je človek tukaj bival že pred 30.000 leti.

Nad Solčavo pripoved na čisto svoj način nadaljuje tisoč let stara tisa... Le tiste z dovolj domišljije pa na poti pozdravi tudi Zeleni pob, ki še kdaj ponagaja olcarjem...

Potem so se nad gore prikadili sivi oblaki in s seboj prinesli belo snežno odejo. V novem jutru so zeleni travniki, zlati macesni, rdeča jabolka in sivi vrhovi vstali v novi obleki. Bele snežinke, ki so do pozne noči počasi padale z neba, so dan zaustavile in nas priklenile na toplo peč in med debele knjige.

Tako je videti življenje na čarobni gori, če si je prepustimo v njenem ritmu in če nam pri tem pomagajo gostoljubni domačini. Četudi so čez dan trdo prijeli za delo, bodo pod večer sedli za mizo in se prepustili zgodbam, ki na Solčavskem segajo vse tja do pračloveka na eni strani in se spletajo vse do novejše zgodovine, ki so jo v teh krajih pisala znana slovenska imena.

Ste se nam že pridružili na naši Facebook strani ? To lahko storite s klikom na