Peggy Guggenhiem (1898 - 1979) je bila poznana zbirateljica umetnosti. Rojena v bogato newyorško družino kot hčer Benjamina Guggenheim (umrl med potopom Titanica leta 1912), je v 21. letu starosti podedovala dovolj veliko bogastvo (čeprav manjše od njenih bratov), ki ji je zadostovalo za njeno prihodnost.

Za čas, v katem je živela, je Peggy slovela kot zelo svobodomiselna ženska. O njenem boemskem in ekscentričnem življenju še danes krožijo številne zgodbe, sploh na račun njenih mnogih ljubezenskih afer z nekaterimi največjimi umetniki (pa tudi umetnicami) tistega časa.

Poročena je bila z nemškim avantgardnim slikarjem in grafikom Maxom Ernstom, bila je dobra prijateljica velikega francoskega umetnika Marcela Duchampa, ki je na začetku 20. stoletja 'postavil na glavo' ustaljeno razmišljanje o umetniškem procesu, pripisujejo ji kratko afero z irskim pisateljem in dramatikom Samuelom Beckettom, zaslužna pa naj bi bila tudi za vzpon ameriškega slikarja Jacksona Pollocka.

Peggy, ki ji nikoli ni bilo treba pretirano skrbeti zaradi denarja, je, kot naj bi sama večkrat dejala, življenje med zdolgočaseno newyorško smetano zamenjala za evropsko dekadenco in umetniški naboj stare celine z začetka 20. stoletja, ki ji je bil čustvena in duhovna hrana do konca njenih dni.

Med 2. svetovno vojno se je vrnila v New York in tam ustanovila muzej/galerijo Peggy Guggenheim. A po koncu vojne in ločitvi od Maxa Ernsta se je leta 1947 vrnila v Evropo, in se „zasidrala“ v znamenitem mestu na vodi, kot tudi pravijo Benetkam.

Njen dom v palači Venier dei Leoni ob kanalu Grande je postal prava galerija sodobne umetnosti, Peggy pa je ves čas nadaljevala s svojo prefinjeno zbirateljsko usmeritvijo.
Svojo zbirko je prvič razstavila leta 1948, in sicer v okviru programa beneškega bienala.

Po njeni smrti leta 1979 je njena osebna zbirka umetniških del v palači Venier dei Leoni postala muzej, ki ima danes status enega najpomembnjejših muzejev evropske in ameriške umetnosti prve polovice 20. stoletja v Italiji.

Njen muzej v Benetkah letno obišče na deset tisoče ljudi in predstavlja enega večjih simbolov umetnosti prejšnjega stoletja.