Pot, ki nam je bila neznana in bolj strma, kot smo predvidevali, je bila pravi izziv. A kot skoraj na vsakem izletu po naši prelepi Sloveniji, je bila tudi tukaj nagrada na cilju zelo sladka.

Med dolgotrajnim vzponom med iglavci in skalami je bilo že kmalu čutiti velik napor. Vendar pa je bila želja premagati planino in se naužiti razgleda, ki ga ponuja njen vrh, tako zelo velika, da ni bilo mogoče odnehati, se vrniti ob vznožje in se do vrha zapeljati z žičnico.

Tukaj smo se resnično lahko prepustili naravi, saj so bili na naši poti obiskovalci redki – ali pa jih preprosto nismo videli, ker smo počasi in previdno stopali po ozki poti. Pogled smo dvignili, ko smo prispeli na jaso, kjer se pasejo konji in krave, kjer je zrak čistejši, trava bolj zelena in misel jasnejša.

Čeprav običajno zmagoslavje na vrhu takega podviga zajema uživanje v pogledu na okoliške hribe in ležanje v travi – tokrat temu ni bilo tako. Tukaj smo svoje oči spočili na parih, ki so vedrih obrazov plesali polko. Ob tem prijetnem presenečenju in utrujenosti smo se tako za nekaj časa prepustili vtisom, nato pa urno vstali, se zapodili v zadnjo vzpetino in osvojili še zadnji, najvišji vrh Velike planine.

Ste se nam že pridružili na naši Facebook strani ? To lahko storite s klikom na