Arhitektura in voda

Čeprav smo Slovenci pri snovanju svojih domov morda še malce „tradicionalni“, se vedno znova navdušujemo nad drznimi, modernimi, pa tudi futurističnimi stvaritvami svetovnih arhitektov.

A najbrž le redki med nami vedo, da imamo (vsaj) enega takšnega vizionarskega, v svetovnih arhitekturnih krogih uveljavljenega in večkrat nagrajenega arhitekta, tudi pri nas.

Govorimo o Alešu Šeligu, arhitektu, ki je med drugim zaslužen tudi za obnovo čelne fasade slovitega ljubljanskega Kozolca, pa za prenovo Kemijskega inštituta v Ljubljani ter zasnovo Modre hiše na Bravničarjevi ulici v Ljubljani.

Prav v slednji si je mogoče vse do konca maja ogledati razstavo Arhitektura in voda, na kateri avtor predstavlja sedem vizionarskih rezidenčnih in turističnih projektov povezanih z vodo.

Dominvrt.si se je pogovarjal z arhitektom Alešem Šeligom

Z Alešem Šeligom, ki je ob vsem naštetem tudi avtor številnih zasebnih domov in rezidenc po vsem svetu, smo se pogovarjali o predstavljenih projektih, o njegovem delu in o vlogi arhitekture v sodobnem življenju.

- Na razstavi predstavljate sedem futurističnih, vizionarskih projektov, za katere sami pravite, da morda nikoli ne bodo uresničeni. Kakšen je potemtakem namen teh projektov?

Gre za sam koncept arhitekture, ki ga pojasnjujem tudi v besedilih v okviru razstave. Ruskin je že v 19. stoletju rekel, da se človek lahko izogne vsem umetnostim, le arhitekturi se ne more.

Zato si kot arhitekt soodgovoren za stanje na svetu, za kakovost življenja in razvoj. Vsi ti projekti so plod premišljevanja, pogleda v prihodnost. In vedno bolj se kaže, da bo vsa evolucijska prihodnost slej ko prej povezana z vodo.

Že danes samo z brskanjem po internetu vidimo fantastične stvari, ki jih delajo na primer Japonci. In večinoma so povezane z vodo. Konec koncev gre že tudi samo za prehranjevanje; na vodi sta hrana, pa tudi energija, lahko zelo poceni. In zakaj potem to ne bi funkcioniralo?

Takšnim samozadostnim, obnovljivim sistemom Angleži pravijo „arhitekturni perpetum mobile“. Manj so občutljivi na letne čase, na klimo.

- V Sloveniji ni prav veliko arhitektov, ki bi snovali takšne projekte za prihodnost ...

Slovenija je majhna. Pri arhitekturi pa je tako, da arhitekt načeloma lahko dela v tistem okolju, ki ga pozna. Kar pomeni, da si v njem domač, „udomačen“, po drugi strani pa lahko delovanje znotraj istega, majhnega okolja kaj hitro privede do povprečja. Angleži imajo zelo dober izraz za to, ko pravijo, da se moraš že med študijem odločiti, kakšen je tvoj „playgorund“, igrišče.

Torej katero, kakšno in kako veliko okolje si posameznik ali posameznica izbere za svoje delovanje. In če si za igrišče izbereš ves svet, moraš začeti drugače razmišljat. V tem primeru se ukvarjaš z globalnimi problematikami, sodeluješ z globalnimi vprašanji in idejami.

In takšne ideje so torej predstavljene na razstavi?

Predstavljeni projekti so le izbor izmed okoli 12 projektov, povezanih z vodo, ki smo jih pripravljali v našem biroju. Lani se mi je nato porodila zamisel za projekt Virus (projekt zasnove „umetne“ celine sredi Tihega ocena, op. a.), ki je, vsaj po mojem mnenju, daleč najboljši izmed vseh; kot arhitekt več kot celine ne moreš ustvarit, kajne?

To je ultimativno globalno razmišljanje. Da projekta ne bi predstavljal samostojno, ob tem pa bi ostali z vodo povezani projekti ostali pozabljeni nekje v arhivu, sem se odločil narediti in predstaviti izbor najboljših.

- V spremljevalnih tekstih k razstavi poudarjate, da arhitektura bistveno vpliva na to, kako živimo. Ali po vašem mnenju arhitektura, ki nas sedaj obkroža, vpliva na nas?

Tu ima ključno vlogo čas, nobena arhitektura se namreč ne zgodi čez noč. Od trenutka, ko dobiš zamisel, do takrat, ko je objekt zgrajen, se pravi od ideje do realizacije, lahko traja 6 do 7 let. In tako se na določenih področjih, na primer pri urbanističnem načrtovanju mest, s katerim se postavljajo dolgoročne smernice razvoja, sčasoma pokažejo pomanjkljivosti ali napake. In te se potem naknadno popravlja in izpopolnjuje. Zato menim, da je arhitektura od vseh vej umetnosti najbolj odgovorna.

- Se dovolj zavedamo te odgovornosti? Se pri nas gradi z mislijo na prihodnost?

Težko je reči. Umetnost je namreč vedno umetnost vladajočega sloja in od njegovega intelekta je odvisno, ali gleda vizionarsko, pozitivno, skladno z evolucijo, ali pa na umetnost oziroma arhitekturo gleda zgolj kot na potrditev trenutne oblasti.

Bistvo je v tem, da se je treba izognit trenutnim rešitvam, ki prinašajo hipno korist, v evoluciji razvoja mesta pa ima lahko velike negativne posledice. O posameznih primerih pa tu ne bi bilo higiensko govoriti.

- Kako načela trajnosti in odgovornosti do prihodnosti uresničujete v svoji praksi, pri snovanju zasebnih domovanj za naročnike?

S svojimi naročniki, za katere delam zasebne hiše, se predvsem zelo veliko pogovarjam. Ne le o arhitekturi, o vsem mogočem. Bistvo hiše, doma je namreč, da bo človek ali družina v njem srečno in polno živela. Pa ne le v trenutku vselitve, ampak tudi čez 10 ali 20 let. Zato moram do potankosti poznat njegove želje in življenjski slog. Hiša mora funkcionirat tako, da se arhitektura prilagaja življenju, ne da se mora človek prilagajat svoji hiši.

- Opažate kakšne značilne razlike v zahtevah naročnikov iz Slovenije in tujce?

Navadno tujci arhitektu puščajo bolj proste roke. Povejo ti svoje želje, nato pa ti zaupajo, da boš to izpeljal. Slovenci pa na arhitekta še vedno gledajo kot na risarja, ki bo narisal in izvedel hišo, ki so si jo oni že do potankosti, pa čeprav včasih protislovno, zamislili.

- Kaj se vam kot arhitektu zdi najbolj pomemben element za kakovost stanovanja, hiše, bivalnega prostora?

Zelo pomembna je gotovo svetloba. Pri nas je že nekaj časa zakonsko določeno, da stanovanja nikoli ne smejo bit obrnjena samo na sever, saj bi to pomenilo, stanovalci iz svojega doma nikoli ne vidijo sonca. Predpis je tudi, da mora stanovanje imeti vsaj 20 odstotkov stekel, torej oken, glede na tlorisno površino.

Predvsem pri manjših kvadraturah, do 50, 60 m2, je pomembno tudi to, da ima stanovanje balkon. Gre za psihološko prevaro, trik. Občutek, da lahko iz svojega stanovanja stopiš tudi ven, da nisi v celici, namreč veliko pomeni. Na primer pri garsonjeri, ki ima 25 m2, že majcen balkon velikosti 1 m2 da občutek, kot da je stanovanje veliko 35 m2

Bistveno je tudi to, da so vse sobe narejene tako, da zadostijo svojim osnovnim funkcijam. Tu je razporeditev pomembnejša od velikosti. Lahko imamo namreč stanovanje velikosti 70 m2, a če tlorisna razporeditev ni optimalna, ni uporabno.

- Ste zagovornik sodobnih smernic, ki častijo odprte, med seboj povezane bivalne prostore, ali pa se vam zdi, da gre predvsem za trend, ki ne sledi funkciji?

Ta trend je v veliki meri povezan s sodobnim načinom družinskega življenja. Danes družine živijo tako, da se srečujejo zjutraj in zvečer, čez dan pa se pravzaprav ne vidijo. In s tega stališča je utemeljeno, da sta kuhinja in bivalni prostor povezana.

V New Yorku in drugih velemestih, kjer so cene stanovanj visoke in si marsikdo težko privošči veliko stanovanje, gre trend celo v smer, da jedilne mize izginjajo, nadomeščajo pa jih jedilni pulti, nekakšne zajtrkovalnice. Glavne obroke namreč vsi jedo zunaj in jedilne mize ne uporabljajo tako kot pri nas, kjer so družinska kosila še vedno kar nekakšen obred.

V razstavljenih projektih je voda ključen element. Ali predstavlja ključni element tudi pri ostalih vaših projektih?

Ne vedno. Zagovarjam načelo, da če uporabljamo vodo v arhitekturi, jo moramo uporabit vsebinsko, ne le likovno. Da voda ne postaja talec, ampak obstaja utemeljen vsebinski in funkcionalni razlog zanjo.